Na mojo odločitev ni vplivala družina, res pa sem imel najboljšo možno podlago za to, da postanem glasbenik. Nikoli od staršev nisem čutil pritiska, vse, kar sta dejansko naredila, je bilo to, da sta nas vse tri brate vpisala v glasbeno šolo in seveda bila vedno na razpolago, če smo se znašli pred kakšnimi vprašanji. Bolj kot da se je ta izbira pričakovala od nas, nam je ob glasbi pač »fajn«.
Čemu ste se odločili za študij na zagrebški akademiji?Ko sem bil pred dilemo, kam na študij v tujino, sem se za Zagreb odločil zaradi profesorja Marina Zokića, s katerim sem individualno delal že pred tem. Na akademski ravni vsak profesor odlično opravlja svoj posel, študentje pa sami potem izberemo, kdo nam osebno najbolj ustreza – gre predvsem za način dela. Še največ težav sem imel s psihično pripravo na nastope, samozavestjo, pristopom k odru, in ravno v tem mi je zelo pomagal. Zagreb je bil tudi dovolj blizu, kajti ko sem se vpisal akademijo, sem bil še v četrtem letniku umetniške gimnazije v Celju in sem lažje vzporedno opravljal šolske obveznosti.
Kako pa sta s profesorjem opravila s tremo?Ni šlo za neke nekonvencionalne pristope ali nekaj kategoriziranega, se pravi nisem delal joge ali kakšnih posebnih dihalnih vaj. Enostavno sem skozi leta poslušal njegovo filozofijo, prepričanje, videnje tega problema. Težko je njegove misli zaobjeti, gre pač za način priprave, ki je v uteho, preden stopiš na oder. Drugače pa sva predelala literaturo po učnem načrtu, ki jo pač zahteva vsaka akademija. Vsak profesor nas mora pripraviti na solistično in orkestrsko igro ter za pedagoško delo, poklicno pot pa izberemo potem sami.
Tudi vi ste trenutno pred odločitvijo, kako in kam naprej, kajne?Odločil sem se, da ne bom vpisoval novih študijev, bom pa aktivno sodeloval na mojstrskih delavnicah in obiskoval zasebne ure pri določenih profesorjih ter se tako izobraževal še naprej. Za zdaj je gotovo le to, da nameravam ostati v Zagrebu.
Se torej ne boste selili na Dunaj, kjer sicer igrate v orkestru Synchron Stage?To je projektni orkester, dobivamo se priložnostno, za določena snemanja. Snemamo po naročilu, lahko kar koli, od filmske do klasične glasbe. Orkester je fleksibilen, nismo obvezani biti na Dunaju ves čas, se pa zavežemo določenim projektom in delamo po terminih. Včasih sem na Dunaju cel mesec, včasih teden dni, kdaj pa tudi samo en dan. Angažma lahko tudi zavrnem, če nimam časa in imam druge obveznosti, vse se da dogovoriti. Res pa trenutno svoje druge obveznosti prilagajam ravno temu orkestru.
Za kakšen orkester pravzaprav gre?Naš direktor je kupil celotno stavbo, nekoč v lasti dunajskega radijskega orkestra, kjer je tudi velika studijska dvorana. Odločil se je, da se bo profesionalno snemalo orkestrsko glasbo, nato pa sestavil orkester. Sodeluje z različnimi televizijskimi in filmskimi producenti, denimo pri Netflix, BBC, Planet Blue. Po naročilu smo v tem letu posneli tudi štiri klasične simfonije – Beethovnovo, Brahmsovo, Dvorakovo in Mozartovo. Znašle se bodo na platformi, namenjeni poslušanju profesionalnih posnetkov.
Za orkester sem izvedel v Budimpešti, kjer sem bil na študijski izmenjavi, in šel sem na avdicijo z namenom, da se pripravim na profesionalni svet. Šel sem na več avdicij, ampak ta je bila prva, ki sem jo opravil, in sem se potem odločil za ta orkester. V nasprotju s Slovenijo in Hrvaško lahko v Avstriji vstopiš v orkester tudi, ko si še v študijskem procesu, torej brez diplome. Šel sem po izkušnjo in zdaj v tem orkestru delam že leto in pol.
Verjetno je delo v orkestru, kjer so projekti tudi komercialni, precej dobro plačano?Vsekakor se mi izplača, honorarji v Avstriji niso zanemarljivi. Nedvomno mi ta orkester zagotavlja finančno stabilnost, vse dokler ne bom našel orkestra, kjer se bom lahko čisto zares ustalil.
Kako ste denimo snemali glasbo za risanko Over the Moon, ki si je prislužila letošnjo nominacijo za oskarja?Včasih glasbeniki ne vemo, kako odmeven bo določen projekt, za katerega snemamo glasbo, včasih pa vemo, in tako je bilo tudi v tem primeru. Odmevnost se je pričakovala, ker se je vedelo, kdo so producenti. Vse to pa ne vpliva toliko na sam orkester. Dobimo note, jih odigramo in material posnamemo. Pri omenjeni risanki smo imeli zraven velik ekran, kjer se je projicirala videoprojekcija, tako da smo natančno lahko sledili, kje v kadru bo podložena določena glasba. Glede same kompozicije pa je šlo bolj za neke glasbene fragmente, ki so dopolnili dogajanje v risanki.
Kako ste v zadnjem kovid letu, ko ste glasbeniki na posebni preizkušnji, sploh delali?Vem, kakšno je stanje na tem področju v Sloveniji, ampak v tem mesecih sem bil ves čas na relaciji Zagreb–Dunaj. Na Dunaju smo normalno delali, ker ne sodelujemo na javnih dogodkih, v dvorani pa smo igrali, kot zahtevajo ukrepi – na distanci in z maskami. V Zagrebu in na Hrvaškem so bili ukrepi precej bolj blagi kot v Sloveniji, tako da sem kar nekaj koncertiral v Zagrebu, Splitu in po drugih mestih. Število obiskovalcev je bilo seveda omejeno, ampak v nasprotju z razmerami v Sloveniji smo vsaj lahko igrali.
Zaključujete študij klasične glasbe, igrate filmsko glasbo, zraven ste bili tudi pri muzikalu Veronika Deseniška, ki ga je uglasbil vaš brat Leon Firšt. Vam je kakšna zvrst posebej blizu?V principu je vse glasba. Izšolan sem kot klasični trobentač, pri čemer težim k čim boljši tehniki, pri drugih zvrsteh, recimo filmski glasbi ali muzikalu, pa ravno pristopam klasično: dobim note in igram in se pri tem poskušam čim bolj približati določenemu stilu. Imel sem eksperimente z jazzovskim bendom v srednji šoli, a sem ta hobi opustil.
Ali v prostem času počenete kaj, kar ni povezano z glasbo?Tudi v prostem času je v mojih rokah trobenta. (Smeh.) Doma sem si uredil svoj studio in povabil vse uveljavljene hrvaške skladatelje, če bi zame napisali skladbo za solo trobento, jaz pa jo posnamem in promoviram naprej. Nekaj skladb so mi že poslali, nekaj jih še čakam. S tem širim repertoar za trobento ne le zase, ampak tudi za bodoče generacije.