Presenečenje je bilo toliko večje, ker v naseljih, če je le mogoče, vedno uporabljam radarski tempomat, prav zato, da ne bi vozil prehitro. Tokrat žal sem, a zgolj zato, ker hitrostne omejitve nisem prepoznal, šlo je namreč za cono 30.
Te cone se številni vozniki bojijo kot hudič križa. Z razlogom. Tovrstne cone je težko prepoznati, sploh če ne vidiš prometnega znaka. Zato ne čudi, da strokovnjaki pravijo, da bi morale biti cone 30 že fizično videti drugače kot preostale ceste. Tako bi voznik že po videzu dojel, da se mora obnašati drugače. Ko so pred leti v Ljubljani delali študijo in skrito merili hitrost v coni 30, je bila povprečna hitrost mimo znaka 42 km/h. Ne zato, ker bi bili vozniki divjaki, temveč zato, ker večina ni vedela, da gre za cono 30. Prav to se je namreč primerilo tudi meni.
A imel sem srečo v nesreči. Prvič sem vozil 6 in drugič 12 km/h prehitro, oba prekrška pa sta mojo denarnico skupaj olajšala za slabih 100 evrov. Za to se lahko zahvalim zgolj spremembi zakonodaje, v skladu s katero so kazni za tovrstne prekrške konec lanskega leta občutno znižali. Še kako dobro se namreč spominjam zgodbe prijatelja izpred nekaj let, ko je za podobna prekrška, ki sta se prav tako zgodila isti dan, odštel pol tisočaka.
V Ljubljani cone 30 rastejo kot gobe po dežju. Ali so vse upravičene, pa je že druga zgodba. Dostikrat se na določeni cesti pojavijo tako rekoč čez noč, na način, da novi znaki le zamenjajo stare. Kar pa seveda ni dovolj, vsako cono 30 je treba primerno urediti, saj s tem dosežemo tudi višjo raven urejanja mestnega prostora. Je pa hkrati res, da je hitrost gibanja vozil danes na splošno zelo nizka, ker hitreje zaradi količine prometa ne gre.
Seveda sem zagovornik hitrostnih omejitev v naseljih, konec koncev se prav v naseljih zgodi tretjina vseh nesreč s smrtnim izidom. Toda signalizacija bi morala biti postavljena tako, da je z vseh možnih smeri jasno označen začetek območja omejene hitrosti in njegov konec. A to žal ni vedno pravilo. Na srečo smo vozniki vse bolj ozaveščeni in je divjakov v naseljih manj kot pred leti. Voziti počasneje pa je pomembno tudi z vidika prometnih nesreč in posledično žrtev v prometu. Dejstvo je namreč, da se že z znižanjem povprečne hitrosti v naselju za vsega kilometer na uro ohranijo najmanj štirje odstotki človeških življenj. Veliko.
Obe kazni zaradi prehitre vožnje bom takoj poravnal, saj je bila napaka moja. Se pa dobro zavedam, da bom moral biti na cone 30 v prihodnje bolj pozoren. Si pa vsekakor želim, da bi bile še bolje označene in predvsem prepoznavne. Prepričan sem namreč, da večina pelje prehitro zgolj zato, ker se tega ne zaveda. Da je tako, je očitno vedel tudi resorni minister. Zato sta tudi storjena prekrška zame občutno manj boleča, kot bi bila pred leti.
