Prvi pogled na Prešernov trg v Ljubljani je bil zaznamovan generacijsko. Bil je 27. april, dan Osvobodilne fronte. Gledal sem čez glave protestnikov na Tromostovju in iskal Toneta Stojka. Ta teden je pod modrim vodstvom Kaje Širok izšla njegova fantastična knjiga fotografij Naša jeza je brezmejna. Kronika vseh demonstracij od leta 1968 do 2020. 52 let protestov, v katerih se spreminjajo samo širina hlač in višina kril, jeza je ves čas enaka. Za hip me je zaskrbelo, ker ga nisem videl. Potem sem ga zagledal na stopnicah cerkve Marijinega oznanjenja. Stopnice mu niso bile dovolj. Kot običajno je stal na lestvi, ki jo je privlekel s seboj. »Počakajmo z revolucijo, dokler ne pride Stojko,« mu je v predgovoru napisal Mladen Dolar. Ampak itak jo zavoha pred drugimi. Stojko običajno slika demonstracije, na katerih je oblast grozna, ljudje pa v redu. Ljudje so na ulici, da bi groza minila. Kontinuiteta je v torek na Tromostovju in potem na Trgu nebeškega miru ponovno postala spodobna beseda. In imela je sijajnega kronista.
Po glavi so mi šli Doorsi. »They got the guns, but we got the numbers.« Oni imajo artilerijo, ampak številke so na naši strani. Pet proti ena je naslov pesmi, album...
