Ko je Radža Šehadeh, pisatelj, pravnik in ustanovitelj prve organizacije za človekove pravice v Palestini El Hak, pred desetletji začel pohajkovati po gričih, hribih in vadijih Zahodnega brega, je podobno kot nekoč njegov ded Salim brezskrbno odhajal na sarho. Na izlete sta oba jemala nekaj hrane in pijače ter se izgubljala v presunljivo lepi pokrajini, se pogovarjala s sopotniki in premišljevala. »Iti na sarho pomeni prepustiti se. To je omama brez mamila – po palestinsko,« je Radža Šehadeh zapisal v knjigi Palestinski sprehodi (Založba/*cf., 2012), njegovi edini prevedeni v slovenščino. Zanjo je leta 2008 dobil Orwellovo nagrado.
A v isti knjigi je tudi opisal, kako je imel pozneje vse manj prostora za sarho, še posebno po oselskem sporazumi leta 1993, ki je pospešil gradnjo nezakonitih izraelskih naselbin in s tem de facto aneksijo teritorija, Palestincem pa uničil sanje o državi. Naselbine, zid, zapore, vojaki, oboroženi naseljenci in vse hujši apartheid so življenjski prostor Palestincem drastično zožili. Zdaj so palestinska mesta že skoraj povsem obkoljena, zato Šehadeh po mnogih poteh ne more več stopati. Uresničujejo se napovedi njegovega strica, da bodo na koncu Palestince zaprli v rezervate in jih izgnali.
Ko je pisatelj pred dnevi gostoval na spletnem dogodku Vodnikove domačije in Gibanja za pravice Palestincev, je voditeljici Kristini Božič povedal, da okoli Ramale ni več koščka pokrajine, po kateri bi se lahko sprehajal, ne da bi nad sabo videl naselbine in ne da bi ga ogrožali oboroženi naseljenci. Ne le to. Apartheid in okupacija sta presekala tudi prijateljske vezi med Judi in Palestinci.
Zid prekinil stike
Medtem ko jih on in njegova starejša generacija z veliko napora nekako še ohranjata, mlajši z drugo stranjo nikoli niso imeli stika. Kako se je kulturni prepad povečal, je plodoviti avtor uvidel, ko so se izraelske založbe prenehale zanimati za njegove knjige. Po Palestinskih sprehodih njegovih del niso več prevajali v hebrejščino. »Potem ko so postavili zid, se lahko Palestinci srečamo le z naseljenci in vojaki, z drugimi Izraelci ne.«
V knjigi pa med drugim opisuje, kako se je neuspešno boril z izraelskimi sodišči, ki so Palestincem kradla zemljo, da bi na njih lahko zrasle naselbine. Medtem ko je pred podpisom oselskega sporazuma še poln upanja s prijateljem koval načrte, kako se bosta borila za človekove pravice, je s krivicami na sodiščih in novimi naselbinami postajal vse bolj pesimističen, celo zagrenjen.
Toda vsaj nekaj upanja (vprašanje, ali tudi verjetja) je ohranil prav tam, kjer je videl največ krivic. V pravu. Tega ne spoštuje niti mednarodna skupnost, ki dovoljuje gradnjo nezakonitih naselbin. Šehadeh upa, da se bo to spremenilo. In ko bodo države spet začele spoštovati mednarodno pravo, bodo imele tudi po njegovi zaslugi na mizi številne primere in dokaze o nezakonito odvzeti zemlji in kršenju človekovih pravic. V današnji realnosti Palestincev se to sliši kot utopija, nujna za preživetje.
