In na račun tega. Vem, kriva sem, kar sama se dam v skupino voznikov, ki jim je tista prava, »poštirkana« vozniška kultura tuja in ki 18 kazenskih točk (brez pihanja v alkotest) na slab, stresen dan naberejo že od bloka do obvoznice, torej po slabih 20 kilometrih vožnje. V zagovor lahko zapišem, da so navadno v prometu za slabo voljo in včasih tudi ihto kakopak krivi vsi drugi in da je tudi zato ubogi otrok do petega leta starosti znal bolje kot pesmice Enci benci na kamenci pred babico in taščo zrecitirati kletvice iz mojega besednjaka. Seveda tako tiste nedolžne in simpatične, kot sta krščenmatiček in tristo kosmatih, kot vulgarne, ki iz ženskih ust nikakor ne bi smele zleteti.
A zletijo, hitreje kot bi rekel keks, še danes. In to prav na račun nepotrebnih prometnih zastojev, ki so posledica voznikov, ki pri prehitevanju v škarje ali pri menjavi smeri pozabijo vklopiti smerokaz. Resno me zanima, zakaj vse manj ljudi, po navadi gre seveda za moške, ne uporablja te precej praktične in varne pogruntavščine. Sploh, ker ne gre za fizično zahtevno opravilo. Preprosto ga vklopiš z enim prstom, medtem ko roke ne odmakneš z volana. Tudi razmišljati, v katero smer premakniti ročko, ni težko. Mislim, da sistema ne bi mogli narediti bolj enostavnega. Nakazati smer vožnje bi moralo biti skoraj tako enostavno, kot bi moralo biti samoumevno položiti pokrov straniščne školjke po opravljeni mali potrebi. Ženske lahko samo čakamo na avtomatizirane straniščne školjke, podobne modernim vozilom, kjer ima večina tudi že serijsko vgrajen sistem pasivne in aktivne varnosti.
Predvsem pa moramo vozniki in seveda tudi voznice najprej narediti spremembe pri sebi. Kajti navadno je tako, da sebe vedno vidimo v najlepši luči, svojih napak pa nočemo videti, se jih niti ne zavedamo oziroma jih, kar je po navadi še huje, pripisujemo drugim. Priznajmo, da nam vsem godi, ko nam nekdo odstopi prednost ali nam ustavi pred prehodom za pešce in v pozdrav celo podari nasmeh. Žal prepogosto v obrnjeni vlogi pozabimo to gesto vrniti.