Beli kubus je bil pred približno letom dni, ko ga je Petra Varl napovedala v intervjuju za Dnevnik, še majhna maketa: »V ateljeju sem podrla steno, da bom lahko v njem zgradila čisto nov prazen prostor, neke vrste belo kocko, ki jo bo mogoče kasneje prenesti na druge lokacije, v galerije ali izven njih. S sodelavci bomo poskusili vzpostaviti atmosfero, v kateri se bo obiskovalec sam ali v dvoje, v samoti, brez prič prepustil ambientu, ga soustvaril in doživel.«
Prostora, je takrat povedala, se je lotila, ko je ugotovila: »Vseh pomembnih dogodkov v svojem življenju se spominjam po prostoru, v katerem so se zgodili, bolj kot po besedah, ki mi jih je kdo takrat izrekel. In ta prostor si lahko potem v spominu prikličem kot nekakšen srečen prostor.« Lani jeseni je bilo prvo dejanje Prostora že na ogled v Galeriji Rigo v istrskem Novigradu, zdaj sta tu, in situ, na voljo oba.
Obe dejanji tega Prostora, ki ga šele obiskovalec napolni s srečo (ali negotovostjo, zbeganostjo?), se začneta s povabilom, naj sede na klop, kjer ga, skupaj s kocko pred njim, postopoma objamejo vse gostejše meglice, do točke, ko potopljen v mlečno belino ne vidi več niti sebe. To levitacijo v prostoru brez razsežnosti, ki spominja na renesančne oblačke, iz katerih kuka angelček, to izginjanje v odrešilni nič prekinejo vrata, ki se odprejo na uličico; skoznje megla pobegne, vstopi pa prosojnost. Tudi iz kocke, zdaj odprte, počasi drsi belina, pod njo pa zagledamo nekaj, kar spominja na ostaline, arheološke najdbe starih civilizacij. Na preteklost, ostanke umetničinih prejšnjih del, ki jih na neki način muzealizira in hkrati odpisuje.
V drugem dejanju obiskovalec skozi meglice že vstopi tudi v kocko in zasede prostor prejšnjih artefaktov. Postane del instalacije, njen eksponat. Umetnina, ki je nihče ne vidi. Zaprt, tokrat v kopeli spreminjajoče se svetlobe in ambientalne glasbe, samo je. In to ni malo. To je pravzaprav kar veliko. To je na koncu pravzaprav vse.
