Podpiram in spoštujem tudi vsa pogumna državljanska gibanja in dejanja organizacij ter posameznikov, ki so se z besedo in dejanji zoperstavili oblasti, ki globoko pod pragom legitimnosti kroji usodo vseh slovenskih državljanov v imenu in s podporo največ tretjine volilnega telesa.
Ni naključje, da eno od pogumnih pisem prihaja z Vrhnike, ki je svoje šole poimenovala po dveh velikanih slovenske zgodovine. Ni naključje, da ta dva velikana izhajata iz dveh različnih svetovnih nazorov. Če smo se kot narod zapletli v razkol med drugo svetovno vojno, si poskušajmo pomagati z modrostjo Slovencev iz naše malo starejše zgodovine, ki jih vsi spoštujemo, ne glede na razlike med njimi in nami.
Slomšek je svojo kritiko izživljanja nad otroki, ki je bilo aktualno tisti čas (otroško delo, vpeto v proces nastajanja kapitalizma), jasno opredelil v pesmi Ubogi otrok u faberkah, ki jo takole zaključi:
»Koljko revnih, zapušenih je po faberkah otrok! Kjer ni vere, ni ljubezni, tam je samo dnar njih bog.«
Kar bi napisal danes v luči tega, kar si naša oblast privošči z otroki, mladino in celotnim narodom, so napisale učiteljice in učitelji šole, ki si zaslužijo, da vrhniške otroke učijo in vzgajajo pod njegovim imenom.
Tviteraške vojne in Cankarjev nauk
»Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.« – Ivan Cankar. Z današnjimi besedami: pojdimo vsi na prve volitve, ki bodo razpisane, in povejmo, koga hočemo in koga ne. Obenem pa se dobro povežimo in organizirajmo kot civilna družba ter pazimo, da bo na vsako oblast, ne zgolj na Janševo, padala težka senca narodove budnosti in nadzora.
Kako si Janša, pa tudi nekateri iz politične opozicije predstavljajo odnose med slovenskimi državljani, je razvidno iz tviteraških vojn in anonimnega primitivnega čveka po forumih.
Kaj pa nam o sobivanju in spoštovanju razlik v mišljenju in svetovnem naziranju sporoča Ivan Cankar?
Jeseni 1901 je Cankarjev brat Karel, globoko veren bodoči duhovnik, Ivanu pisal, da bo nadaljeval študij v Sarajevu, predvsem zato, da si ne bosta stala na nasprotnih bregovih doma v Ljubljani. Ivan mu je odpisal:
»Ti praviš, da si nekako pobegnil pred mano, da bi Te jaz ne oviral in da bi ljudje ne kazali nate zaradi mene. /…/ Meni se zdi, da bi me Ti nikjer ne oviral, in delaj, karkoli se ti zdi pravo; prav tako pa moraš tudi Ti biti toliko samostojen, da se ne oziraš name. Resnica in bratstvo nimata med sabo opravka, zame ne.« – Pismo bratu Karlu, 5. oktober 1901.
Vrhniške učiteljice in učitelji v svojem odprtem pismu zahtevajo tudi to, kar je smisel Ivanovega pisma bratu: vsak ima pravico do svoje resnice, ob vzajemnem spoštovanju in priznavanju pravice do različnosti. Želel bi si, da bi se velika večina slovenskih učiteljic in učiteljev naklonjeno odzvala na pismo z Vrhnike. Slovensko učiteljstvo bi lahko bilo eden temeljnih nosilcev gibanja za omejitev avtokratske vladavine Janeza Ivana Janše v imenu vrednot, ki jih zastopata tako Ivan Cankar kot Anton Martin Slomšek. Do stote obletnice Cankarjevega pisma bratu, ki pade prav na svetovni dan učiteljev, bi lahko slovenski učitelji v sodelovanju z vsemi sodržavljani dobre volje, povezanimi v Odbor za varstvo človekovih pravic 2021 (po vzoru na Odbor za varstvo človekovih pravic 1988), s ciljem, kot ga predlagam, že veliko postorili.
Svoje branje in premislek ob pismu učiteljic in učiteljev z Vrhnike lahko, če naj ostanem zvest vsemu, kar sem počel od leta 1988 do 1991 v prid nastanku samostojne in demokratične Slovenije, sklenem samo na en način. S pozivom vsem, ki se lahko povežemo ob vrednotah, zapisanih v pismu učiteljev, ki so obenem tudi vrednote Slomška in Cankarja, vrednote Odbora za varstvo človekovih pravic 1988 in vrednote slovenske ustave, da to storimo. Ker so odkrite in pogumne besede že dejanja sama po sebi, je eden prvih ciljev odpiranje in pravna ter ekonomska zaščita prostora, v katerem bo čedalje več ljudi svobodno, aktivno in civilizirano na glas izrazilo svoja politična stališča.
Predlagam, da z donacijami množično podpremo Pravno mrežo za demokracijo (https://pravna-mreza.si/, TRR: SI56 6100 0000 5740 710, Ime: Danes je nov dan, Sedež: Parmova ulica 20, 1000 Ljubljana, namen: »Donacija za Pravno mrežo za varstvo demokracije«) in mlado generacijo pravnikov, ki je s svojim znanjem in spoštovanjem najvišjih demokratičnih standardov že konkretno pomagala nekaterim žrtvam Janševega policijskega znašanja nad lastnimi ljudmi. Obenem se pri Mreži tudi dobro zavedajo sistemskih težav s človekovimi pravicami in demokracijo. Vsak, ki bo odkrito nastopal zoper avtokracijo, je v nevarnosti, da bo potreboval pravno, morda tudi ekonomsko pomoč. O tem si moramo biti na jasnem.
Ob stališčih, ki jih zastopam, mi je povsem razumljivo, da mi bodo Janševi nalepili nalepko skrajnega radikalnega levičarstva. Zato naj takoj povem, da dajem izrazito prednost mirnim in demokratičnim mehanizmom zamenjave oblasti. Janšo je treba premagati na volitvah. Če bo še naprej večino slovenskih državljanov stiskal v kot, nas bo spravil na ulice. In če pride do tega, bo le od njegovega morebitnega še bolj jeznega radikalizma odvisno, ali bomo tam civilizirani in dostojanstveni, kot smo bili na Kongresnem trgu in na Roški v času domnevne komunistične strahovlade leta 1988, ko je jugoslovanska vojska zapirala Ivana Borštnerja, Davida Tasiča, Francija Zavrla in njega samega. In ko je slovenska policija varovala proteste, ne pa jugoslovanskih komunističnih politikov. Da, Janez Janša, stotisoče Slovencev različnih svetovnih nazorov, kot sem sam in meni podobni, je reševalo Vašo kožo in Vam v nadaljevanju omogočilo sijajno politično kariero.
Civilna družba, zlasti organizirana, lahko z javnim nastopanjem in državljanskimi aktivnostmi politično opozicijo prisili, da Janšo na volitvah premaga s kakovostnimi programi za upravljanje države, in ne le s patetičnim »protijanšizmom«. Samo kakovostni programi opozicijskih strank in močna ter organizirana civilna družba lahko zagotovijo preživetje demokracije in optimalno blaginjo za vse državljane Slovenije. Samo tako lahko dosežemo rekordno udeležbo na volitvah in s tem nedvoumno legitimnost bodoče oblasti.
Moj poziv je namenjen:
Dijakom in študentom ter njihovim organizacijam. Vemo, kaj se jim dogaja med pandemijo.
Vsem izobražencem v vzgoji in izobraževanju ter njihovim sindikatom.
Starejšim generacijam, ki so jih na cedilu pustile že prejšnje oblasti. Janševa, ki bi lahko bolje poskrbela zanje v teh zahtevnih časih, pa je udarila piko na i: relativiziranje cepilne sheme z obskurnimi in nepotističnimi ter politično motiviranimi izjemami od starostnega načela (in strokovnih kriterijev), še prej pa slaba zaščita starostnikov v domovih (in tistih, ki bodo kmalu tam) ter hvalisanje s koncesijami zasebnikom za gradnjo DSO-jev, ki si jih finančno večina ljudi ne bo mogla privoščiti.
Vsem, ki jih je pandemija zaradi narave njihovih poklicnih dejavnosti najbolj prizadela: mala storitvena podjetja, »drobno gospodarstvo«, obrtniki, turizem in gostinstvo, športne dejavnosti, glasbena in filmska produktivna in reproduktivna dejavnost, gledališča in številne druge kulturne dejavnosti. Nekatere med temi dejavnostmi so še zlasti pomembne, ker bogatijo naš prosti čas, zagotavljajo kakovostne medčloveške odnose itn. Naglavni greh Janševe vlade je, da ni od samega začetka pandemije teh dejavnosti vključila v ustrezna telesa in jim zaupala, da svoje delovanje izvajajo v okviru dognanj epidemiološke stroke in njenih priporočil ter njihovega lastnega poznavanja svojih delovnih procesov. In prevzamejo del odgovornosti. Izvor tega greha je seveda bolj splošen in je v dokazano skrajno nezaupljivi in zato avtoritarni drži našega predsednika vlade. Če bi te dejavnosti med pandemijo lahko delovale bolj ali manj redno, ob spoštovanju ukrepov, bi si z delom same zagotovile nezanemarljiv del tistega, kar jim je država morala nameniti v protikoronskih »paketih«.
Srednjemu in nižjemu kadru v zdravstvu, ki je najbolj nastradal, pa, drugače kot peščica zdravnikov, ni bil deležen kakšnih omembe vrednih povišic za izpostavljenost.
Delavskim sindikatom: virus se je širil tudi zato, ker oblast ni promptno zagotavljala izdajanja karantenskih odločb in so zato bolni delavci odhajali na delo v velika podjetja.
Organizatorjem in udeležencem petkovih protestov, tistih »peš« in tistih na kolesih.
Taksistom, ki jim je policija v dveh urah z globami pobrala več kot 20.000 evrov.
Nevladnim organizacijam, ki jih (in tudi vse druge, ki mislijo drugače) Janša in podporniki neprestano zmerjajo, razglašajo za lenuhe, levake… – če najbolj grobe psovke vendarle izpustim.
Našteti vse znotraj dveh tretjin državljanov Slovenije, ki v Janševem vladanju ne vidijo kaj dosti dobrega, je nemogoče. A sneženo kepo je treba najprej narediti in jo spustiti po hribu navzdol. Tudi Odbor za varstvo človekovih pravic (sprva Odbor za varstvo pravic Janeza Janše) 1988 se je »rodil« v majhnih prostorih tednika Mladina. V njem smo bili ljudje različnih svetovnih nazorov. Nekaterim bi bil bliže Cankar, drugim Slomšek. Vsi pa smo vedeli, kaj je prav in pošteno.
MARJAN GEOHELLI, Logatec (1988–1991), zdaj Vrhnika