Leta 1937 je bil imenovan za vojaškega atašeja v Berlinu. S svojo iznajdljivostjo, šarmom in pronicljivostjo je kmalu lahko dostopal do strogo varovanih skrivnosti Tretjega rajha. Med največje uspehe obveščevalne dejavnosti prav gotovo sodi njegovo odkritje dneva in ure nemškega napada na Jugoslavijo, kar pa žal ni spremenilo poteka vojne, saj je bila jugoslovanska vojska takrat že v razsulu. Očitno pa ni računal na to, da imajo Nemci svoje agente tudi v kraljevi vladi, in tako so ga v Berlinu že takoj naslednji dan aretirali in nekaj dni strahovito mučili. Le svoji pretkanosti se je lahko zahvalil, da ga niso usmrtili. Po vrnitvi v domovino je v Ljubljani med drugim vodil slovensko obveščevalno celico zavezniške obveščevalne službe. Ko je leta 1944 emigriral v Švico, je z obveščevalno dejavnostjo nadaljeval tudi tam. Leta 1945 se je kot velik antifašist, antinacist in antikomunist preselil v Argentino, kjer je leta 1955 za Parkinsonovo boleznijo, »pridelano« med mučenji v nemških zaporniških celicah, umrl star komaj 59 let. Po obveščevalskih sposobnostih ga nekateri primerjajo celo z velikim Richardom Sorgejem.
Ob 10-letnici smrti Vladimirja Vauhnika
Večina beguncev, ki so prihajali pred 17 leti v Argentino, ni poznala skromnega pa obenem elegantnega gospoda, ki je prihajal vsako nedeljo na Victor Martinez k tedanjemu predsedniku Društva Slovencev. Živo se je zanimal za usodo beguncev, ki so prihajali v Argentino, in njegova velika skrb je bila, kaj bi mogel storiti, da bi prihajajočim olajšal težave. Iskal in dobil je za marsikoga zaposlitev, ali mu kako drugače pomagal premagati prve težave. Tak je bil generalštabni polkovnik Vladimir Vauhnik, katerega desetletnice smrti smo se spominjali 31. marca tega leta.
Pokojni Vladimir Vauhnik je bil nedvomno ena najmarkantnejših osebnosti med nami. Samo bežen pogled na njegovo življenjsko pot to dokazuje: že v gimnaziji v Mariboru mu je kljub slovenski zavednosti uspelo, da je bil najboljši med vsemi sošolci – Nemci. Z odliko je napravil izpit za vojaško akademijo na Dunaju in jo je dovršil kot najboljši. Prve svetovne vojne se je udeležil kot mlad poročnik in je bil leta 1918 od Italijanov ujet. Pobegnil je iz ujetništva in šel na Koroško kot prostovoljec. V Jugoslaviji je vstopil v generalštabno šolo v Beogradu, katero je tudi končal kot najboljši. Pozneje je postal ravnatelj in profesor na generalštabni šoli, katero funkcijo je vršil 7 let. V tem času je mnogo bral in to: vojaška dela, dela iz zgodovine, kulture in filozofije ter abstraktnih ved. Naučil se je jezikov vseh glavnih evropskih narodov. (…)
V letu desetletnice njegove smrti in v 20. letu, ko se je končala II. svetovna vojna, bodo izšli v založbi Svobodne Slovenije njegovi spomini. To bo ne le ena najbolj zanimivih knjig na slovenskem književnem trgu, ampak bo prava posebnost tudi v primerjavi s tovrstnimi knjigami v svetovni literaturi. Iz te knjige bo razvidno, da je bil Vladimir Vauhnik človek izrednih sposobnosti. (…)
Svobodna Slovenija, 22. aprila 1965
Kdo je bil Vauhnik?
Da tudi uradno in poluradno časopisje doma ne more preko resnice raznih dogajanj med drugo svetovno vojno v domovini, imamo danes že precej potrdil. Seveda, v kolikor se ti dogodki direktno ne tičejo komunistične revolucije v Sloveniji, in bi pred narodom komunistične medvojne zločine lahko razkrinkali in s tem »narodno osvobodilni boj« lahko postavili v »slabo luč«.
Zadnji tak primer je bil članek o Vauhniku, ki ga je napisal neki VB v reviji Prostor in čas (leto 1971, št. 9-10). Ko tam opozarja na pomanjkljivost poznanja Vauhnikovega dela, in omenja, da so Vauhnikovi spomini že bili napisani v emigraciji (knjigo je izdala založba Svobodne Slovenije, česar pisec ne omenja), pravi takole:
Revija »Naša obramba« se je oddolžila trideseti obletnici nacističnega napada na Jugoslavijo s tem, da je objavila odlomek iz spominov Himmlerjevega pomočnika Schellenberga o delovanju jugoslovanskega vojaškega atašeja v Berlinu, polkovnika Vladimirja Vauhnika. Kolikor nam je znano, je ta odlomek (knjiga Schellenbergovih spominov je izšla pri mariborski založbi Obzorja) edina informacija, s katero se je naša javnost seznanila o tem brez dvoma velikem obveščevalcu, ki sta ga njegov položaj in predvsem njegova nadarjenost povzdignila v eno zgodovinskih osebnosti druge svetovne vojne. Z njegovo izrazito antinacistično usmerjenostjo in dejavnostjo je nastal kos naše zgodovine, ki z vsem svojim bistvom in z vsemi svojimi dejstvi trdno pripada nepretrgani verigi našega odpora proti fašizmu. Prav Vauhnikovo delo je spričo njegovih fantastičnih dosežkov ena najbolj eminentnih sestavin našega predvojnega antifašističnega odpora, ki se je začel, oziroma se je moral začeti že s samim nastankom fašizma.
Schellenberg se seveda ni tolikanj spozabil, da bi bil napisal, kako in koliko časa je Vauhnika izpostavil najgrozovitejšemu mučenju – Vauhnik si od tega zdravstveno ni nikdar več opomogel – temveč je to zadevo, njegovo zasliševanje prikazal kot »nadvse zanimive pogovore«. Tudi sicer Schellenberg v svojih spominih »ne ve« za primere, ko bi bili nacisti pri zasliševanjih uporabljali mučenje!
Vauhnik sam je v emigraciji napisal spomine, kakor jih je denimo napisal Meštrović, kakor jih je napisal Maček, Stojadinović. In čemu ne bi Vauhnik sam smel biti pred našimi bralci vsaj toliko verodostojna priča svoje dejavnosti v Berlinu, kot je nacist Schellenberg?
Vauhnik pri vseh svojih zmožnostih ne bi bil mogel priti do tako zaupnih podatkov, ko ne bi bil povezan s protihitlerjevskim odporom v sami Nemčiji. Nikjer pa se Schellenberg ni mogel pohvaliti, da je od Vauhnika zvedel kaj pomembnejšega o tem odporu, s čimer bi bil gestapu pomagal do kakega razkritja. S tega vidika je treba po našem mnenju presojati tudi Vauhnikove »usluge«, o katerih govori Schellenberg. Vauhnik je bil med vojsko zavezniški obveščevalec, in zgodovina, zlasti naša zgodovina, bo morala vsestransko osvetliti in ovrednotiti njegov pojav. Vsekakor pa bo morala to storiti z verodostojnejšimi pričami, kot je Schellenberg. Prvi korak do tega pa so brez dvoma Vauhnikovi lastni spomini.
Svobodna Slovenija, 30. marca 1972
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib