Pri Nataši Bokal nikoli ni bilo dvoma, kaj bo počela v življenju. Da bo alpska smučarka, je vedela že zelo zgodaj. Čar belih strmin jo je namreč prevzel pri vsega štirih letih, četudi nihče od njenih staršev ni bil smučar. »Starši so me na smuči postavili, ko sem bila stara vsega štiri leta. Sedeli so na terasah, jaz pa sem smučala. Ko so videli, da to res rada počnem, so me pri šestih letih vpisali v smučarski klub v Škofji Loki,« se spominja Nataša Bokal.
Enega vrhuncev kariere je doživela na svetovnem prvenstvu leta 1991 v Saalbach-Hinterglemmu, ko je še pod jugoslovansko zastavo osvojila srebrno odličje v slalomu. Tedaj si Gorenjka še ni predstavljala, kako zelo bo nadaljevanje njene športne poti prepleteno s poškodbami. Štirinajst operacij je imela samo na kolenih, pod nož pa je morala tudi zaradi rame in gležnja. »Prepričana sem, da če ne bi bilo toliko poškodb, bi imela boljše rezultate,« trdi Bokalova. Najhuje jo je skupila na treningu smuka v Združenih državah Amerike leta 1992, ko si je potrgala vse vezi na desnem kolenu. Preden se je lahko znova vrnila v smučarsko karavano, je preteklo kar 13 mesecev. »Če kaj v karieri obžalujem, je ravno ta padec na smuku,« pove sogovornica in doda, da je do nesreče prišlo predvsem zaradi prevelike tekmovalne vneme. »Mislila sem, da moja oprema ni bila dobro pripravljena in moram zato iti čez svoje zmožnosti, če želim biti konkurenčna na tekmi. Nato se je zgodilo, kar se je. Na ta padec občasno pomislim še dandanes,« prizna nekdanja alpska smučarka, ki je po omenjeni poškodbi sicer še vedno nizala solidne rezultate, a nikoli več vrhunskih.
V trenerske vode zašla po naključju
Kariero je zaključila leta 2003, vendar že kmalu svoje poslanstvo našla v trenerskem poklicu, čeravno tega ni načrtovala. »Zgodilo se je po naključju. Nagovoril me je prijatelj z Reke, ki je želel, da smučanje treniram njegovega sina. Ko sem po treh letih želela prenehati, sem se pustila pregovoriti enemu od trenerjev v Sloveniji, ki se je poškodoval. Sprva je bilo mišljeno, da ga bom nadomeščala le en mesec, a se je vse skupaj prevesilo v celotno sezono. Ko je bilo te konec, me je oče Filipa Zubčića povabil v zagrebški klub,« se spominja Bokalova, ki še vedno bdi nad napredkom mlajše generacije hrvaških smučarjev in smučark.
Čeprav je kot trenerka sodelovala tudi v višjih kategorijah, poudarja, da jo najbolj veseli prav delo z otroki. »Imam skupino pridnih, delovnih in zagnanih otrok. Ko vidim njihov napredek, mi to zelo veliko pomeni. Iz njih bi rada potegnila maksimum, čeprav se je zdaj zaradi opreme, pogojev in financ težje prebiti v svetovni vrh. V primerjavi z večjimi državami smo zagotovo v podrejenem položaju.«
Ko potegne črto pod nedavno zaključeno sezono, prizna, da je bila ta zaradi pandemije covida-19 precej nenavadna in zagotovo tudi ena bolj stresnih v njeni trenerski karieri. Ker ima vpogled tako v slovensko kot hrvaško smučanje, si ne more pomagati, da ne bi omenila škode, ki je bila zaradi prepovedi treniranja napravljena ne le obetavnim smučarjem, temveč vsem mladim športnikom v Sloveniji. »Na Hrvaškem smo izvedli skoraj popoln program tekem. Na začetku, ko ni bilo mogoče smučati, smo kar nekaj tekem organizirali v Bosni in Hercegovini. Mladim slovenskim smučarjem je bilo težje, saj do sredine januarja sploh niso smeli trenirati. Otroci do šestnajstega leta v tej sezoni niso speljali niti ene tekme,« poudari 53-letnica, zaskrbljena, da bo zaradi tega kar nekaj otrok smuči za vselej postavilo v kot.
»Ne razumem tega, da otroci ne smejo biti na prostem, trenirati in imeti tekem. Sezone je zdaj konec in le upam lahko, da bo naslednja drugačna. Da se bodo razmere končno umirile in bo proces znova stekel normalno,« pove Škofjeločanka v strahu, da bi se podobna sezona znova ponovila tudi prihodnje leto. »Ne upam si pomisliti, kaj se bo zgodilo, če pride spet do takšnega scenarija. Večina otrok je bila med 20. oktobrom in 15. januarjem, ko je bilo vse zaprto, zamorjenih, saj ni bilo niti kondicijskih treningov. Zaživeli so šele, ko so lahko znova stopili na smuči. Psihično za otroke to ni bilo najbolje,« še ugotavlja Bokalova.
