Cankarjeva nagrada je bila ustanovljena z zavezo, da bi vsako leto maja, v času rojstnega dne velikega Ivana Cankarja (1876–1918), posebno pozornost namenili najboljšemu literarnemu delu minulega leta na vseh področjih, ki jih je Cankar obvladal, torej tako pripovedništvu in liriki kot dramatiki in esejistiki. K temu se je zaobljubil osrednji pobudnik nagrade Slovenski center Pen s še tremi drugimi nacionalnimi ustanovami – Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalnim centrom SAZU ter Univerzo v Ljubljani. Ifigenija Simonovič, nekdanja predsednica SC Pen, je ustanovitev nagrade pred dvema letoma tako pospremila z besedami, da bi šli tudi zaradi nje »slovenski ustvarjalci počasi do Cankarjevih gležnjev, ker je njegova izjemnost še vedno tako nedosegljiva«.
Sladko pričakovanje
Prvi med njimi je bil Sebastijan Pregelj, ki je nagrado lani v od sonca obsijanem Cankarjevem lazu pri Vrhniki prejel za roman V Elvisovi sobi (Goga); gre za zgodbo generacije, ki je razpad Jugoslavije, vojno in tranzicijsko obdobje doživljala v zgodnji mladosti. Sladko pričakovanje nagrade pa za njim čaka štiri nove romanopisce, že precej izkušene prozaistične mačke.
Žirija, ki je svojo izbiro danes sporočila prek spletnega dogodka, je med nominirance tokrat uvrstila Andreja Blatnika z romanom Luknje, Gašperja Kralja s Škrbinami, Mirano Likar s Pripovedovalcem in Lucijo Stepančič z delom Naj me kdo zbudi. Ime nagrajenca bo znano 30. maja na slavnostni podelitvi.
Žirija pod vodstvom Ivana Verča, upokojenega profesorja ruske književnosti in slavistike na univerzi v Trstu ter dopisnega člana SAZU, je po javnem pozivu prejela približno trideset literarnih predlogov. »Skoraj enkrat več jih je kot lani, kar dokazuje, da je za Cankarjevo nagrado vse več zanimanja, tako med avtorji in založniki kot v javnem prostoru,« pravi Verč. Zakaj so torej letos v ožji izbor nominirali le štiri romane, če so lani v ospredje ob romanu postavili tudi zbirki poezije in esejev ter dramo?
Roman prenese vse
»Enostavno zato, ker so se na razpis prijavili predvsem romanopisci, poezije dejansko ni bilo, nekaj malega je bilo dramatike in esejistike. Roman je že zelo dolgo vodilni žanr v literaturi in nič nenavadnega ni, da ga tudi slovenska literatura goji ali želi preseči,« pojasnjuje. »Včasih ima bralec občutek, da se poskusi preseganja naslanjajo na poskuse, ki jih poznamo že od začetka prejšnjega stoletja in so se uveljavili kot 'nemimetična' literatura ali kot 'lirizacija' proze. V tem ni nič posebno novega, o nekonvencionalnosti ne bi govoril, saj je roman izredno hvaležna zvrst. Prenese namreč vse, na formalni in vsebinski ravni. Je odprti žanr po definiciji in prav je, da se spreminja, vrača nazaj in hiti naprej, čeprav kakšnega odločujočega preobrata, po mojem mnenju, ni pričakovati,« poudarja.
Lansko bero kljub temu ocenjuje za dobro. Kot pravi, je skoraj vsem avtorjem skupno iskanje primerne žanrske oblike. Nekateri denimo iščejo nov izraz za preverjene zvrsti, predvsem za roman, drugi se nagibajo k nekoliko bolj tradicionalni obliki naracije, a veže jih zavest, da je soočanje s tradicijo sestavni del besednega ustvarjanja. »Tudi takrat, ko jo odklanjaš, v bistvu priznavaš njeno še vedno vitalno prisotnost,« še sklene.
