Vse tri ustvarjalke so se v času epidemije znašle v situaciji, ko ne morejo v polnosti opravljati svojega poklica, mladi umetnici – plesalko Tjašo Bucik in igralko Anušo Kodelja – pa je karantena iz ustvarjalnih, tudi mednarodnih tokov vrnila v domačo Novo Gorico. Prvič po odločitvi za študij umetnosti se znajdeta v mestu, kjer sta skupaj odrasli, sanjali o prihodnosti in zgradili temelje svoje ustvarjalnosti. Na plan so vreli spomini na skupna otroška in najstniška druženja ter kmalu tudi ideja o predstavi, ki bi spomine soočila z današnjo realnostjo.
Na pobudo Kodeljeve in v režiji Tereze Gregorič je na koncu nastala predstava, ki po besedah režiserke ne tematizira toliko trenutne situacije, kot pa iz nje izhaja. »Spomini, ki jih v predstavi poustvarjamo, so odziv na trenutni položaj žive umetnosti, v katerega smo bile kot poklicne ustvarjalke postavljene. Danes podoživljamo podobne občutke negotovosti, kot sva jih midve v času odraščanja, ko še nisva vedeli, kaj bova, ko odrasteva. Vse te zgodbe so naju definirale in nama v tem trenutku vlivajo pogum, da še naprej delava to, za kar sva se odločili,« bistvo predstave povzame Bucikova. Ustvarjalki upata, da se bodo v teh spominih in zgodbah našli tudi gledalci.
Kombinacija plesa in igre
Na vprašanje, ali je predstava bolj plesna ali bolj gledališka, glavni junakinji odgovarjata, da je kombinacija obojega. »Iskali smo način, kako prepletati oba izraza in ni bilo vedno enostavno. Ples lahko sporoči nekaj, česar beseda ne more, in obratno,« razloži Bucikova, Kodeljeva pa doda, da si vlog nista poskušali zamenjati, temveč sta iskali načine, kako ena drugo podpreti. »Skušali sva najti stičišča, ko nisva igralka in plesalka, temveč Anuša in Tjaša,« pojasni. V intenzivnih pripravah so se vse tri avtorice srečevale z novimi načini dela. »Veliko smo se ukvarjali s tem, kako gledališko predstavo približati skozi video. Zato smo k delu povabile filmskega ustvarjalca Augusta Adriana Braatza, ki je naše ideje ujel v objektiv,« razložita sogovornici. Projekt je nastajal v koprodukciji Zavoda Scaramouche, Kulturnega doma Gorica, MP3 Project ASD iz Rima in Parka Pečno.
Čeprav sta mladi, umetnici na odru nista novinki. Anuša Kodelja je končala študij dramske igre na AGRFT, se kalila v Amaterskem mladinskem odru AMO, danes pa je članica novogoriškega igralskega ansambla ter televizijska igralka. Tjaša Bucik je svoje plesno znanje izpopolnjevala od New Yorka, Nizozemske, Italije do Izraela in nastopala v več plesnih predstavah doma in v tujini. Kot pravi, ji je epidemija omejila prostor ustvarjanja in možnost povezovanja z domačimi, predvsem pa tujimi ustvarjalci. Glede na to, da sta njuna poklica odvisna od človeškega stika in bližine, obe pogrešata nabite plesne dvorane, polna gledališča in premiere v živo.