Pomlad prinaša vrsto možnosti za prijeten obisk gora, a se je treba v tem letnem času zavedati, da nas lahko ponekod še vedno pričakajo sneg, led, žled in druge objektivne nevarnosti. Za varen in zanesljiv korak moramo ob zgledni psihofizični kondiciji poskrbeti s primerno obutvijo in opremo, ki pa jo je seveda treba znati tudi pravilno uporabljati. Ponekod so še vedno obvezni dereze in cepin, prav tako se velja držati označenih poti in se izogibati bližnjic. Teh zagotovo ne boste našli, če vas bo pot zanesla na katero od ferat, ki jih je tudi v naši državi v izobilju, primernih za različne stopnje predznanja in pripravljenosti.
»Ferate so danes športni objekti v naravnem okolju, ki so podobni zavarovanim potem. Namenjene so športni dejavnosti in razvedrilu, urejene so lahko v bližini urbanih turističnih središč in ob gorskih postojankah ali v športnih parkih za popestritev turistične ponudbe. Običajno je pri vstopu obvestilna tabla z 'navodili za uporabo', z jasno označeno oceno težavnosti ter skico poteka ferate, kjer so označena bolj zahtevna mesta in možni obvodi,« priljubljeno gorsko aktivnost opiše Anita Kofler iz Kofler Sporta.
Nikoli brez znanja ali primerne opreme
Ime ferata izhaja iz italijanskega jezika (ferrata) in pomeni železna pot. Koflerjeva pojasni, da so Italijani med prvo svetovno vojno nadelali železne poti v gorah zaradi tovorjenja streliva, orožja in dobrin za preživetje v gorah. Po vojni so te poti ostale, mnogo od njih je zapuščenih, nekaj pa je bilo obnovljenih. »Pri nas ferata nima istega pomena kot zavarovana planinska pot, ki poteka po naravnih prehodih in praviloma višje v gorah. Na zavarovanih poteh so jeklenice, skobe in klini nameščeni samo tam, kjer se je skrbnikom poti zdelo, da bo uporabnik tako lažje in varneje prečkal to mesto. Ferate pa imajo jeklenico napeljano neprekinjeno od začetka do konca, ne glede na teren. Velikokrat so speljane čez gladke masive, previse ali druga mesta, kjer sicer ni naravnega prehoda,« pove sogovornica.
V Sloveniji ferate najdemo na primorskem koncu, v Zgornjesavski dolini, Bohinju, Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah, Posavju in drugod. Glede na zahtevnost so ocenjene od črk A (najlažja) do G (najtežja). Za začetnike so primerne tiste, razloži Koflerjeva, ki so lažje ocenjene, torej imajo pri oceni črko A ali B, medtem ko vsaka naslednja črka pomeni večjo težavnost cele ferate ali izpostavljenega mesta. »Kar pa še ne pomeni, da gremo lahko na ferato brez znanja ali brez primerne opreme. Ker so ferate športni objekti, kjer skoraj nikoli nisi sam in imajo predpisana pravila uporabe, je nujno predznanje varnega gibanja in plezalne tehnike. V nasprotnem primeru je lahko posameznik celo na lažjih feratah nevaren sebi, predvsem pa drugim. Na tečajih zato udeležence najprej dobro seznanimo z opremo, vozli, tehniko gibanja, varovanjem in šele potem s praktičnim gibanjem na feratah.«
Na teh nadvse uživajo tudi najmlajši, pri čemer velja, da je spodnja starostna meja otrok, ki se lahko gibajo na feratah, od 7. leta starosti in višine vsaj 130 centimetrov, da se lahko dobro oprimejo jeklenice z rokami. »Nujno je zavedanje, da je vaš otrok na ferati sam in da ga boste sami težko nadzirali, zato brez strokovnega znanja ne morete biti njegov vodnik. Večkrat se je namreč že zgodilo, da so bili otroci prestrašeni, ker so jih starši silili na ferato, jih izpostavljali nepotrebni nevarnosti in so zaradi tega otroci dobili odpor za naslednje avanture. Tudi zato so na tečajih varnega gibanja na feratah poleg odraslih zelo dobrodošli tudi otroci, saj jim feratanje približamo na strokoven in zabaven način,« opozarja Anita Kofler. V družbi svojih vadečih in družine se dobro počuti tudi na feratah v tujini, še posebej v Dolomitih, na območju Treh Cin, Marmolade in Civette, ter v Avstriji.