Čeprav poznamo slovenski bralci Emmanuela Guiberta le po otroški stripovski seriji Ariol, velja v Franciji za enega najbolj uveljavljenih risarjev – predvsem za odrasle. Ob otroškem stripu Sardina v vesolju znajo izkušeni odrasli privrženci stripov med njegova najbolj presunljiva dela uvrstiti predvsem Alanovo vojno, ki je nastala po spominih upokojenega ameriškega vojaka, pa Fotografa, strip, ki je prav tako nastal po spominih prijatelja, ki je fotografski poklic opravljal v Afganistanu. Pozabiti pa ne smemo niti na Črne olive, ki so Guibertu že leta 2002 prinesle še eno v vrsti priznanj za najboljše scenarije in risbe.
Kot noč in dan
»Zame je Ariol, ki je začel nastajati pred dvajsetimi leti, celo moje najbolj filozofsko delo. Čeprav je večina mojih del namenjena odraslim, sem si vedno želel ustvarjati za otroke. To je zelo dober trening za kultiviranje idej, preden sem začel pisati za otroke, so bila moja dela skoraj neberljiva,« je povedal stripar v pogovoru z Izarjem Lunačkom. Da te šele pisanje za otroke res prizemlji, se je strinjal tudi slednji, saj moraš ves čas ostajati tudi zelo konkreten. »Otroci te sprašujejo stvari o življenju in smrti, ki jih odrasli ne znamo več vprašati, oni so največji filozofi. In ker ti odgovora nimaš, se tvoj otrok prvič zave, da njegov starš ne ve vsega,« je dodal Francoz.
Če je Sardina v vesolju fantazijska politična zgodba o tem, kako hitro moč pristane v rokah zlobnežev in kako težko jo pridobijo nazaj običajni državljani, je Ariol – pri založbi VigeVageKnjige je doslej izšlo sedem zvezkov – precej nežen strip, posvečen predvsem premislekom in čustvom. »Pisanje Sardine mi je dalo velik občutek svobode, tja sem lahko vključil stvari, ki so mi šle zelo na živce v vsakdanjem življenju, recimo človeško neumnost. A ker sem obe zgodbi pisal vzporedno, sem vedel, da mora biti Ariol povsem nasproten, da mora iti za dva čisto drugačna svetova. Tudi zato sta ta dva stripa kot noč in dan,« je pojasnil Francoz. Čeprav ne izhajata več mesečno, temveč zgolj občasno v knjižnih izdajah, se k njima vedno vrača: »Kot v primeru najboljših prijateljstev gre za raziskovanje sveta nekoga drugega, ne da bi se tega kdaj naveličal. Vedno sem torej pripravljen napisati še kakšno zgodbo, a ni to nikoli lahko.«
Je sodelovanje z Marcom Boutavantom, ki Ariola nariše po Guibertovem scenariju, lahko? »Delovnemu partnerju moram dati čim več informacij, da lahko moje besede prevede v svoj izraz, to je tako kot izmenjava pisem. Čeprav Marc zelo zvesto sledi mojim navodilom, ni na koncu nič tako, kot sem si predstavljal,« se je nasmejal.
Zabavo omogoči disciplina
Lunaček je pogovor med drugim zapeljal v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Guibert svoj vzpon začenjal v skupnem ateljeju s francoskimi novovalovci Lewisom Trondheimom, Riadom Sattoufom, Christophom Blainom in Joannom Sfarjem. »Včasih sem mislil, da mora biti ustvarjalec s svojim genijem sam v slonokoščenem stolpu, kar me je v nekaj letih izčrpalo, pa tudi pisal sem same slabe stvari. Ko sem pet let delal skupaj z njimi, je bila to šola brez učiteljev, le da je bil vsak član kolektiva tako nadarjen, da sem se od vsakega od njih nekaj naučil. Vse, kar se mi je zdelo prej naporno, je postalo igra. Pomagalo mi je pri razmisleku, da je ustvarjanje igra, ki jo je treba jemati tako resno, kot zavzet otrok jemlje igranje,« meni francoski avtor. »Je pa pri tem pomembna tudi disciplina, šele ta omogoči pravo zabavo,« je prikimal.
Zakaj so Črne olive, ki jih je pred več kot 15 leti snoval s Sfarjem, ostale nedokončane, ne zna pojasniti. »Oba sva bila takrat zelo zaposlena z drugimi projekti in vsakič, ko se vidiva, se dogovoriva, da jih bova zdaj zdaj dokončala, pa se kar ne zgodi,« je skomignil Guibert, češ da kolega prosi samo, da besedilo zaključi, preden se sam loti risanja. »To je nujno zaradi mojega zasedenega urnika. Včasih sva lahko delala vzporedno, saj sva pisala in risala v isti sobi, vmes pa naju je življenje le nekoliko ločilo. Za ustvarjanje zdaj potrebujem določeno mero samote in tišine, kar je seveda privilegij. A tovrstna sodelovanja vedno nosim s sabo, zaradi njih nisem pri svojem delu nikoli sam,« je še sklenil Francoz.
