Številčna udeležba na okrogli mizi in ogledi posnetka kažejo, da je bila razprava nujna, sprožila je tudi nadaljnje predstavitve potekajočih del. Samo soočenja in odkrit pogovor o vsem, kar se komu zdi problematično, lahko pripomorejo k ustrezni zaščiti kartuzije za prihodnje generacije. Žička kartuzija je spomenik državnega pomena in zato pomemben del naše kulturne identitete. Menim, da bi v razpravo o konkretnem predlogu zastrešitve morali povabiti tudi strokovnjake iz tujine.
Znotraj umetnostnozgodovinske stroke so prisotni trije pogledi. Prvi zagovarja, da je zidove cerkve treba zaščititi neproblematično, dolgoročno in brez nepotrebnih dodatnih stroškov, kar pomeni prekriti z dvokapno streho. To je bil tudi osnovni namen konservatorskih posegov od 60. let dvajsetega stoletja naprej. S tem bi obnovili pojavnost žičke cerkve v prostoru, zaščitili bi propadajoče stene cerkve in Otokarjeve kapele, konstrukcijo ostrešja pa bi prepustili projektantu. Drugi pogled se strinja s polovično streho, ki je v spodnjem delu pomična. Po tretjem pogledu, ki sem ga do nedavna zagovarjala tudi sama, pa bi se cerkev zaščitila kot razvalina. Lani jeseni sem nato opravila poglobljeno analizo vseh evropskih zgodnjekartuzijanskih cerkva in izkazalo se je, da kjer so srednjeveški zidovi ohranjeni do višine kot v Žičah, se v celinskem podnebju kot najbolj smotrna kaže neizstopajoča zastrešitev. Celo v mediteranskem okolju se v zadnjih letih odločajo za klasično dvokapno streho, torej za dolgoročno zaščito zidov. Žička kartuzija še nikoli od države ni prejela toliko sredstev za prenovo. Če bi izbrali cenejšo, klasično zastrešitev, bi lahko del sredstev šel v arheološke raziskave, kot je sodobna praksa v Evropi.
Kaj arheološko zanimivega se skriva pod zemljo na območju samostana?Žička kartuzija v sebi skriva velik arheološki in s tem znanstveni potencial, pa tudi turističnega. V evropskem prostoru so v porastu mednarodni simpoziji o kartuzijanski srednjeveški arheologiji, na številnih lokacijah se lotevajo arheoloških izkopov in povsod so najdbe veliko bogatejše od pričakovanj. Kaj vse bi lahko našli v Žičah, si lahko samo mislimo, sploh ker je bila to ena najpomembnejših kartuzij v Evropi.
Kakšne so sicer prakse varovanja samostanske kulturne dediščine v Evropi?V Evropi zasledimo najrazličnejše prakse, od zaščite zidov in prezentacije spomenika kot razvaline prek rekonstrukcije nekdanjih obokov in prvotnega izgleda prostorov do sodobnih intervencij. Pri izbiri je odločilnih več dejavnikov: najprej je treba natančno preučiti stavbnozgodovinski razvoj, aktualno stanje objekta in predhodne konservatorske posege, opraviti podrobno analizo kamna in trezno razmisliti o klimatskih, geografskih danostih. Pri odločanju o posegih in prezentaciji pa je nujno upoštevati tudi, kateremu redu je samostan pripadal. Srednjeveška monastična arhitektura je namreč izredno specifična skupina sakralne arhitekture, ki se loči med seboj po topografskih lokacijah in arhitekturnih konceptih.
Kaj unikatnega je v kartuzijanski samostanski dediščini?Zgodnjekartuzijanska arhitektura izstopa že po geografskih lokacijah. Prvi kartuzijanski samostani so bili postavljeni visoko v gorah ali samotnih dolinah brez razgleda, kot je primer Žičke kartuzije. V arhitekturi izstopa koncept dveh samostanov znotraj enega, zgornji za menihe in spodnji za brate laike, koncept dveh križnih hodnikov in zasnova samostojnih meniških hiš. V cerkvah pa so kartuzijani revolucionarno uvedli enoladijske cerkve z ravnim prezbiterijem. Arhitektura s tem kaže njihovo duhovnost in asketskost.
Ste strokovnjakinja za srednjeveško umetnost. Se da v tem zdajšnjem času še kaj novega izbrskati?Med drugim se ukvarjam z umetnostnim naročništvom grofov Celjskih in morda je eno zanimivejših zadnjih odkritij, da je grob Veronike Deseniške v pokopališki kapeli kartuzije v Jurkloštru, v atriju velikega križnega hodnika, najbolj zaprtem delu moške kartuzije. Grof Friderik II. Celjski jo je najprej pokopal v Braslovčah, po nekaj letih pa je ostanke njenega trupla prenesel v Jurklošter. V vatikanskih arhivih sem odkrila doslej neznan vir, s katerim je v Rimu zaprosil za odpustke za to konkretno kapelo in izrazil željo, da tudi njega pokopljejo v njej, bržkone zaradi Veronike. Kolikor vemo zaenkrat, je bil nato v nasprotju s svojo željo pokopan v celjski minoritski cerkvi kot večina rodbine. O tem odkritju sem pisala v knjigi Kartuzija Jurklošter, ki je nedavno izšla v zbirki Umetnine v žepu pri ZRC SAZU.
V čem je pomemben naš drugi kartuzijanski samostan v Jurkloštru?Po pomembnosti komaj kaj zaostaja za Žičko kartuzijo. To je bil drugi samostan zunaj romanskega dela takratnega cesarstva, ustanovljen okrog leta 1170, dve desetletji za Žičko kartuzijo. Stene cerkve so iz 12. stoletja, oboki iz zgodnjega 13. stoletja, tako da gre za zelo dobro ohranjen in monumentalen prostor, ki je bil sicer v 19. stoletju večkrat prezidan. Jurklošter je propadel že v 16. stoletju, Žička kartuzija pa z jožefinskimi reformami.
Kartuzijanski samostan Pleterje pa je edini pri nas, kjer menihi še živijo. V kakšnem stanju je?Ta samostan je v začetku 15. stoletja ustanovil grof Herman II. Celjski, zato je imel privilegij, da so ga tam tudi pokopali – pred oltarjem kartuzijanske cerkve. Kakovostna arhitektura srednjeveške gotske cerkve je vsem dostopna kot spomenik, kartuzijani pa danes živijo v novem kompleksu zraven.
Na kakšen način so bili srednjeveški samostani pri nas prepleteni z evropsko politično elito?Ta prepletenost se je zrcalila v naročilih umetnostnih del. Samostani na periferiji so bili povezani s centri umetnostnega razvoja, kartuzijani in cistercijani denimo s Francijo, to pa pomeni, da so bili po naših samostanih na delu tudi mojstri iz francoskega okolja. V Franciji so imeli vsako leto generalne kapitlje, zbor priorjev vseh samostanov, kjer so razpravljali tudi o arhitekturi, umetnostnih delih in umetnikih. Nekatere najkakovostnejše srednjeveške umetnine pri nas najdemo prav v samostanih. Teh umetnikov ne poznamo po imenu. Izjema je caementarius Mihael, ki je bil na delu pri gradnji samostana v Stični. Vir navaja, da je prišel iz daljnih dežel, zato domnevamo, da je prišel iz Francije.
Koliko so subvencije vašim raziskovalnim projektom odvisne od aktualnih političnih interesov?Na našem inštitutu se vsako leto prijavljamo na javne razpise in še noben projekt ni bil zavrnjen ali potrjen zaradi političnih interesov. V ospredju je vendarle stroka in odločitev o izbiri konkretnega projekta je vedno prepuščena tujim recenzentom, umetnostnim zgodovinarjem. Običajno se odločajo na osnovi kakovosti prijave in učinka napovedanih rezultatov, zanimajo pa jih tudi aktualne tematike. V času kovida so denimo zelo dobrodošle raziskave upodobitev epidemij v umetnosti, podpira pa se tudi digitalna humanistika.
