Mesto predsednika državnega zbora pripada koaliciji, se priduša še preostala skupinica vladajočih. Trobijo, da to velja, čeprav premorejo samo še 38 poslancev in čeprav državni zbor vodi izkušeni predsednik. Igor Zorčič je še zadnji branik pred Janševim popolnim obvladovanjem parlamenta, zato ga opozicijske stranke (SD, LMŠ, SAB in Levica), kljub temu da so v preteklosti nasprotovale nekaterim njegovim ravnanjem in odločitvam, podpirajo. Kako rahla je neodvisnost parlamenta, kaže (tudi) podatek, da je policija še pred glasovanjem za Zorčičevo razrešitev pripravila dokumente o prenehanju njegovega varovanja in o uvedbi varovanja Jožefa Horvata. S tem smo dobili dodaten dokaz, da gre za marionetne državne institucije in ugotovili, da je bivša ministrica Aleksandra Pivec »vredna« trimesečnega varovanja, bivši predsednik parlamenta, ta funkcija je sicer bolj cenjena in pomembnejša kot ministrska, pa nič. Prijateljem se pač pravila prilagajajo, »prestopnike« pa se kaznuje.
Oholo zatrjevanje Mateja Tonina, da bo predsednik parlamenta postal Jožef Horvat (NSi), se za zdaj ni uresničilo, za kar skupaj z Danijelom Krivcem (vodja poslanske skupine SDS), kako priročno, krivita opozicijo, ki naj bi zaradi obstrukcije pri glasovanju onemogočila »izdajalce« v svojih vrstah. Prepričana sem, da je to samo koalicijski izgovor za neuspeh, lažna propaganda, poskus vnašanja nemira in negotovosti. Morda pa bi pozneje, po morebitni Zorčičevi razrešitvi, res kdo prispeval glas za Horvatovo izvolitev.
Ne vem, pri kom je in če sploh je priljubljen, kot zatrjuje Tonin. Pomislim na pomurske poslance. V parlamentu so poleg njega še trije (Dejan Židan, Franc Jurša, predstavnik madžarske narodnosti Ferenc Horvath), a ne vem, kako so povezani in ali jih morda spremlja tekmovalnost ali kakšna zamera. (Spominjam se, da je Horvat v protestnem pismu kritiziral Ferenca Horvatha zaradi njegovih domnevnih pritiskov na izobraževalni sistem.) Gotovo pa ni enakovredna zamenjava za Zorčiča, še posebno ne v sedanjih časih, ko bi potrebovali stabilen parlament. Ne morem mu očitati neaktivnosti, ves čas se gostobesedno bori za neoliberalno politiko (za privatizacijo šolstva in zdravstva, za privilegije bogatih), bi mu pa zlahka pripisala podrepništvo in manipulativnost. Je tisti poslanec, ki se še do zdaj ni opravičil za neosnovane obtožbe, da mu je policija v času Šarčeve vlade sledila in brskala po njegovih podatkih.
»A če Horvat ni postal predsednik parlamenta tokrat, bo pa drugič!« ne odnehajo. Bo pomagal Zdravko Počivalšek, znan po sumih o koruptivnosti, avtoritarnosti in bojda tudi po primitivnosti, ki sicer »od predsednika vlade pričakuje več discipline in samokontrole«, a bi zanj »odgovorno in državotvorno« iz ministra postal 39. glas koalicije? A kaj bo potem z njegovim turističnim holdingom, s katerim je zasvojen? Naj spomnim na njegove načrte: hotele v delni državni in v državni lasti je treba prenesti na posebni državni sklad. »Najprej se bo v hotele investiralo, se izboljšalo rezultate poslovanja in nato celo zgodbo sprivatiziralo.« Bodo res razprodali vse premoženje, ki so ga ustvarile starejše generacije? Bo Slovencem od turizma ostala samo še Delamarisova turistična pašteta? Na »sedminah« SMC premlevajo, kako bi Počivalšek iz poslanskih klopi vodil ministrstvo. Morda pa bi se tja vrnil že kar po uspešnem glasovanju?
A tudi »nadčloveška« Počivalškova žrtev še ni zadostno jamstvo za potrebnih 46 glasov. »Narodnjaka« vedno zatrjujeta, da nočeta biti jeziček na tehtnici. Morda »Plemeniti« nima nadzora nad svojimi. Morda se DeSUS-ovi poslanci premislijo, ker jim je skupina novih »nepovezanih« številčno enaka. Če Zorčič »pade«, se bodo morali posloviti od dodatne dobro plačane funkcije (podpredsednik parlamenta, vodja delovnih teles) in jo prepustiti njim. Kaj stranka, denar je pomemben. Erjavcu so lagali, da ga podpirajo, Brigiti Čokl pa celo prek Janševega odvetnika grozijo s tožbo.
Smo res talci te izrojene politike, kjer nismo pomembni niti država niti državljani, še stranke skoraj nič več, ampak samo lastni interesi politikov? Pretežni del državljanov vladi že nekaj časa ne zaupa več. V boju z epidemijo je neoperativna, neusklajena in neučinkovita. Predsedniku države Borutu Pahorju to očitno ni mar, vneto navija za Janšo, kot mu ni mar za njegovo uničevanje demokracije in sramotenje republike Slovenije, ki ji predseduje. Zdaj pa naj še s ponosom praznujemo njeno tridesetletnico?
Polona Jamnik, Bled