Podrtija Bloudku v spomin?

Hkrati se zdi, da avtorji dobronamerne pobude pravzaprav o inž. Stanku Bloudku in njegovem športnem opusu vedo zelo malo. Ne gre za očitek, temveč za dejstvo, da se ga je Ljubljana medtem že »uspešno« znebila, čeprav je Idrijčan (11. februar 1890–26. november 1959) takoj po vrnitvi v domovino svoje matere po koncu prve svetovne vojne pozimi 1918/19 skupaj z za šport vnetimi tovariši obnovil predvojni Slovenski footbalski klub Ilirija v podobi novega (večpanožnega) Sportnega kluba Ilirija (1919–1941). Ob Gorenjskem kolodvoru v Šiški je na Koslerjevem travniku takoj začel urejati nogometno igrišče in nato še atletsko tekališče.

Na drugi strani Celovške ceste je pod Cekinovim gradom kmalu za tem začel urejati staro Koslerjevo teniško igrišče in začel graditi nova, ki jih je pozimi spremenil v drsališče. Tam so v začetku tridesetih let začeli igrati tudi hokej. Ljubljanski šport je med obema vojnama, kajpak tudi kot mecen, zaznamoval še zlasti z gradnjo Kopališča Ilirija (1929), ki jo je tudi z okoli 70 odstotki sam financiral! Ko je Ilirija leta 1935 morala opustiti nogometno igrišče ob Celovški cesti, je začel za svoj denar za nogometaše Ilirije urejati Plečnikov stadion za Bežigradom.

Izkazalo se je, da so lastniki stadiona iz klerikalnega tabora imeli pri tem svoje račune. SK Ilirija je bil tedaj s svojo nogometno sekcijo v hudih finančnih stiskah, zato se jim je zdel vabljiva tarča, če bi jo lahko podredili svojim ciljem. Čeprav je zaradi tega Bloudek izgubil precej svojega denarja – niso mu bili pripravljeni plačati niti načrtov (!) – je odločno zavrnil dvolično snubljenje!

Po osvoboditvi je Bloudek postal vodja projektivnega biroja osrednje slovenske športne zveze. V tej vlogi je še naprej dejavno sooblikoval tudi celotno ljubljansko športno infrastrukturo s šišenskim delom Tivolija vred. Skakalnica na Galetovem je bila pravzaprav le nekakšna oddolžitev slovenskemu glavnemu mestu, ki je bilo sicer s SK Ilirija glavna opora graditvi (državnega) smučarskega skakalnega centra v Planici (Dom Ilirije, 1931; prva Rožmanova velikanka, 1934; Bloudkov vstop v gradnjo skakalnega centra Planica, 1934–1959 itn.). Obenem Ljubljana razen majhnih skakalnic na Rakovniku in v Mostecu ni imela objekta, na katerem bi poleg treninga lahko priredila vsaj kolikor toliko privlačno skakalno tekmo.

Ob skakalnici na Galetovem – njen zadnji rekorder je bil Italijan Giacomo Aimoni (69 m) – je bilo sprva tudi slalomišče, na katerem je žal že dolgo pokojni Smučarski klub (SK) Enotnost priredil nekaj zelo odmevnih ekshibicijskih tekmovanj z udeležbo najboljših slovenskih in tudi uglednih avstrijskih alpskih smučarjev iz »pobratenega« smučarskega kluba iz Bischofshofna. Prav skakalne tekme na Galetovem so vsestransko smučarsko dejavnost SK Enotnost (s sekcijama za alpsko in nordijsko smučanje) v obdobju 1954–1966 ohranjale pri življenju. Tudi ko so se izmenjavale dobre in slabe zime ter nenehne gospodarske reforme, ko je bil šport podobno kot dandanes praviloma potisnjen ob stran, je SK Enotnost celo z nabirko »na klobuk« z ad hoc skakalnimi tekmami praviloma izravnaval svoj skromni proračun. Vedno je bila zagotovljena udeležba najboljših slovenskih skakalcev in tudi morebitnih gostov iz sosednjih držav.

Vendar gre Bloudkovi skakalnici v Šiški tudi mednarodna slava. Leta 1955 je prvič kot nadomestna prirediteljica zaradi preobilnega snega v Planici gostila tedaj slovito tekmovanje za pokal Kongsberg. Pobudo za to nekdanje vsakoletno tekmovanje združenja smučarskih zvez alpskih držav (A, FRA, ZRN, ITA, ŠVI, JUG) je v pričakovanju ZOI 1956 v Cortini d' Ampezzo dala italijanska zimskošportna zveza (FISI), da bi družno spodbudili razvoj skokov na tem območju. Poimenovali so ga po znamenitem norveškem mestecu Kongsberg, rojstnem kraju slovitih bratov Sigmunda, Birgerja (prvi planiški svetovni rekorder, 92 m, 1934) in Asbjørna Ruuda ter mnogih drugih norveških skakalnih asov med obema vojnama in po njej. Zmagal je, na ponedeljkov delovni dan (!), Janez Polda!

Prav druga prireditev za članski pokal Kongsberg na Galetovem leta 1961 (mladinci so tekmovali v Logatcu, zmagal je pokojni Ludvik Zajc) je bila po vseh meni dosegljivih informacijah usodna in ključna za propad skakalnice v Šiški. Za ta namen je SK Enotnost moral skakalnici povečati na zahtevan minimum K-65 metrov. Zmagal je Poldov sokrajan, Mojstrančan Marjan Pečar. Vse, kar sledi, je (ne)hotena amnezija, ki jo je bilo mogoče povsem očitno razbrati tudi iz nedavnih novinarskih prispevkov o usodi stolpa nekdanje Bloudkove skakalnice v Šiški.

Pokal Kongsberg 1961 je kot eno prvih samostojnih (?) športnih produkcij prenašala TV Ljubljana, komentator je bil pokojni Tomaž Terček. Po mojem spominu naj bi prenos zaradi skromne pritlične hišice družine Tekavec ob Vodnikovi cesti tik ob skakalnici, ki je kamere preprosto niso mogle zgrešiti, zbodel v oči nekatere takratne visoke slovenske partijske funkcionarje. Naj mi bo oproščeno, tako sem slišal kmalu za tem od pristojnih v Enotnosti, klubu, za katerega sem nastopal tudi na omenjeni prireditvi zunaj reprezentančne kvote štirih skakalcev. Vpliven in menda ne prav prizanesljiv Boris Kraigher naj bi tedaj dejal: »Tega pa res ne bomo kazali svetu!«

In s tem razglasil anatemo nad skakalnico v Šiški pičlo poldrugo leto po smrti inž. Stanka Bloudka! Predsednik Enotnosti Maks Završnik, partizan in tedaj visok funkcionar SDV (do zadnjega zagnan smučarski delavec, tudi eden izmed ustanoviteljev Pokala Vitranc v Kranjski Gori), ter njegova »nordijska« desna roka, nekdanji skakalec in nordijski kombinatorec Bogo Šramel (tudi državni rekorder z 72 m, Planica, 1935), sta si z vsemi močmi prizadevala, da bi neformalen ukaz tedanjim ljubljanskim mestnim oblastem s predvidljivimi posledicami nekako »obšli«. Nič ni pomagalo! Zato sta se oba z vodilnih funkcij v klubu umaknila, kar je bil začetek hitrega konca SK Enotnost!

Denarja za (recimo investicijsko) vzdrževanje s pretežno prostovoljnim delom zgrajene skakalnice naenkrat ni bilo več! Bilo je na dlani, da načeta lesena konstrukcija zaletišča ne bo dolgo vzdržala. Enotnost je vendarle na Galetovem, ponavadi tik po novoletni turneji, priredila še nekaj mednarodnih tekmovanj, vsaj enkrat tudi z udeležbo skakalcev iz tedanje NDR. Zadnja prireditev je bilo malce okrnjeno prvenstvo Slovenije pozimi 1966, ko je svoj zadnji naslov osvojil Marjan Pečar. Dotrajano zaletišče se je končno podrlo leta 1967, tedaj skakalno že upokojen državni reprezentant, akademski slikar in slovit karikaturist Pavlihe Albin Rogelj ter njegov vrstnik, skakalec in trener Zoran Zalokar (oba Šiškarja in člana Enotnosti!) pa sta na stolpu naskrivaj razobesila črno zastavo! Zdi se, da se ljudska milica ni kdo ve kako trudila raziskati protestni delikt…

Različni občinski in mestni (tudi športni) organi pa so medtem vedno znova ugotavljali, da je Bloudkova skakalnica zgrešena investicija in da napake ne gre ponavljati. Kakšna farsa! Ko so skakalci zaradi posledične rakove poti SK Enotnost, ki je ostal brez »nabirk« na Galetovem (!), izstopili iz kluba in ustanovili svoj prvi slovenski specializiran Skakalni klub Ilirija (1970), so še poldrugo desetletje poskušali prepričati ljubljanske oblasti, da bi jim dovolile obnoviti Galetovo! Neuspešno!

Tedanji ljubljanski (socialistični!) urbanisti pa so bili vendarle zelo kooperativni in so SSK Ilirija ponudili 11 možnih nadomestnih lokacij. Ilirijani so izbrali opuščen peskokop (bivšega GP Megrad) nad Podutikom, ki je bil nekako v še obvladljivem fizičnem dosegu kluba iz Mosteca. Zapleteno proceduro so funkcionarji kluba pripeljali do sprejetja programskih zasnov v skupščini MOL. Potem pa vse tiho je bilo…

Kmalu po Bloudkovi smrti so športni kompleks pod nastajajočo tivolsko dvorano poimenovali Športni park inž. Stanka Bloudka (1961), upravljalca Hale Tivoli, kot pogovorno pravimo leta 1965 odprtemu »hramu slovenskega športa«, pa Zavod inž. Stanka Bloudka. Medtem sta obe poimenovanji preprosto poniknili v pozabo, bodisi zaradi ignorantskih mestnih in njim podrejenih športnih oblasti bodisi zaradi nevedne nadutosti pristojnih, s katerimi naj bi se očitno začela »nova era«. Namenska konservacija stolpa skakalnice na Galetovem potemtakem pač ne more nadomestiti integralnega spomina na epohalnega športnega delavca, mecena, konstruktorja letal, inovatorja in graditelja itn. Mimogrede: Bloudek je edini Slovenec doslej, ki je bil član Mednarodnega olimpijskega komiteja (1948) vse do prezgodnje smrti.