Vrnitev hokejistov

Pred samo mesecem dni sem na tem mestu pisal o strategijah turističnih menedžerjev, da bi iz dobre, stare mittelevropske Ljubljane naredili »adrenalinsko mesto« z vodnimi tobogani na Kongresnem trgu, ziplinom z ljubljanskega gradu, open air hokejskimi tereni, umetnimi free climbing stenami, steklenimi mostovi in preostalimi atrakcijami za mlade avanturiste in samomorilce. Vse od takrat se ne morem nehati čuditi, kako so lahko Slovenci nasedli isti trapariji kot moji Splitčani, ki jih je nekdo prepričal, da antično mesto s tisoč sedemsto leti žive, nepretrgane urbane zgodovine nima kaj iskati na turističnem tržišču brez ponudbe adrenalinskih čudes za zlate otroke Instagrama, gladiatorskih iger, gusarskih bitk, tematskih parkov Game of Thrones in preostalih famoznih, kako se jim že reče, »vsebin«. Zaman, glejte, imata Ljubljana in Split vso slavno zgodovino, arhitekturo in kulturo, zaman gostilne in konobe, zaman naravo, planine in morje – mladi backpackerji v svojem ponorelem letanju okrog planeta iščejo »vsebine«. Nekaj brez vsebine, nas uči fizika, pa imamo na splošno za nekaj – praznega.