Da bi nekdo med profesionalno športno kariero že točno vedel, kaj bo počel po njej, je sila redko. Še bolj, da se profesionalni športnik po koncu povsem umakne od stvari, s katero se je ukvarjal večino življenjske poti. A ravno to je storil Matic Osovnikar, ki ima še vedno v lasti slovenski rekord na 100 (10,13) in 200 (20,47) metrov. Nekdanji slovenski atlet je danes zaposlen v družinskem zobozdravstvenem centru v Škofji Loki, atletiko pa spremlja le še prek televizijskega zaslona.
Interne emocije na svetovnem prvenstvu bolj intenzivne
V atletiko se je Matic Osovnikar podal na predlog očeta, ki se je z njo ukvarjal. Pred tem se je preizkušal v alpskem smučanju, ki pa ga ni posebej pritegnilo. Da se je v drug šport preusmeril relativno pozno, pri 14 letih, ga ni oviralo. »Atletika je bazičen šport, zato težav ni bilo. Ko sem se kasneje pogovarjal z drugimi atleti, sem ugotovil, da jih je veliko začelo precej pozno,« pravi Matic Osovnikar. Nasprotno od alpskega smučanja ga je atletika hitro prevzela, zavestno pa se je za povsem profesionalen pristop odločil šele med študijem. »Takrat sem si rekel, da ne bo hudega, če študij počaka kakšno leto ali dve. Atletika je nato resnično postala moj poklic, posvečen sem ji bil 24 ur na dan. Naprej me je vlekel lov za osebnimi rekordi v različnih disciplinah in dosežki na velikih tekmah.«
V sprinterskih disciplinah je pristal povsem spontano. Praktično od samega začetka je sodeloval s trenerjem Albertom Šobo, ki ga je sprva usmerjal v tek na 400 metrov in 400 metrov z ovirami. A se je ob tem preizkusil tudi na krajših razdaljah, kjer je izjemno napredoval. Dvomov tako ni bilo več, pa čeprav je takrat veljalo, da belopolti atleti v sprintu nimajo kaj početi. »Šoba se je izjemno trudil in iskal načine treniranja, ki jih pri nas še nismo poznali. Ves čas pa sem ob tem razmišljal le, kako se pri teku na 100 metrov čim bolj približati 10 sekundam. Sem se pa občasno tudi sam spraševal, ali sem lahko konkurenčen. Tudi ko sem tekel v finalu na 100 metrov na svetovnem prvenstvu v Osaki in sem bil resnično v vrhunski formi, nisem bil točno prepričan, ali lahko javno povem, da tudi na olimpijskih igrah prihodnje leto računam na finale.«
Ravno omenjeni finale v sprintu na 100 metrov na svetovnem prvenstvu v Osaki leta 2007 je ob bronu v isti disciplini na evropskem prvenstvu leta 2006 v Göteborgu krona njegove kariere. »Uspeha je nemogoče primerjati. Proslavljanje odličja je nekaj posebnega. Občutki ob tem, da na stadionu dobiš kolajno okoli vratu, pa poseben sprejem, ki so mi ga pripravili. Nepozabno. Takrat so me športni novinarji izbrali tudi za športnika leta, kar mi je pomenilo ogromno. Finale na svetovnem prvenstvu pa je drugačno zadoščenje. Po njem težko narediš zabavo, saj ni bilo odličja. So pa bile interne emocije morda še bolj intenzivne. Bilo je le svetovno prvenstvo. Že sam prihod na finalni sprint je bil nekaj neponovljivega.« Nezanemarljivo je bilo tudi dejstvo, da je bil Osovnikar tedaj prvi belopolti sprinter po več kot dveh desetletjih, ki se je uvrstil v finale teka na 100 metrov na svetovnih prvenstvih. »Meni je bilo takrat precej nerodno, ko so mediji to izpostavljali. V tistem trenutku sem težko odgovarjal, ker nisem želel, da nas delijo, kot da smo v različnih kategorijah,« je poudaril Osovnikar.
Anglija posebna izkušnja
Danes 41-letni Škofjeločan je še vedno slovenski rekorder tako v teku na 100 kot 200 metrov. Na to je izredno ponosen, a nestrpno čaka trenutek, ko ju bo nekdo porušil. »Usain Bolt je nekoč dejal, da ga rekordi ne zanimajo, saj se ga v trenutku, ko jih bo nekdo porušil, ne bo več spominjal nihče. Ostanejo pa kolajne in uspehi. Na njih je tvoje ime in tega ti ne more nihče vzeti. Tako razmišljam tudi sam. Spremljam slovensko atletiko in vidim, da jim gre odlično. Ko preletim rezultate, bi si želel le, da bi bilo več kakovostne konkurence. V mlajših letih sem je sam imel na pretek in to me je gnalo k bolšjim rezultatom.« Posebna čustva Osovnikarja prevzamejo tudi, ko beseda nanese na olimpijske igre. Nastopil je na treh – leta 2000 v Sydneyju, 2004 v Atenah in 2008 v Pekingu. »Vsake so bile posebne, pa čeprav se mi na njih ni izšlo vse po željah. Ni bilo slabo, a cilji so bili višji. Zdaj se na njih pogosto spomnim, ko kažem slike sinovoma.«
Posebna zgodba je sledila ob koncu kariere, ko je v želji po uvrstitvi na olimpijske igre v Londonu 2012 dve leti treniral v Angliji pri velikanu svetovne atletike Linfordu Christieju. »Takrat se mi je zataknilo. Enostavno nisem več napredoval, še več, celo nazadoval sem. Ideja je tako bila, da se preizkusim v drugačnem okolju. Dve leti sem živel v Angliji, kar je bila izjemna izkušnja. Zalotim se, da ljudem največ razlagam prav o njej, ne pa o svojih dosežkih pred tem. Rezultatsko pa se žal ni izšlo, saj sem imel ogromno poškodb.«
Kariero je zaključil z lahkim srcem, saj je ves čas vedel, da se bo po njej podal v stomatologijo. »Mama je zobozdravnica in sem ji pogosto kaj pomagal, ob tem pa užival oziroma se mi je zdelo zanimivo. Še preden sem postal uspešen v atletiki, sem šel na študij stomatologije, zato ni bilo dileme, kaj bom počel po karieri.« Samodisciplina je bila ključna, da je lahko sočasno študiral in treniral. Ali kot pravi sam, je bil poudarek nekaj časa ne enem, nekaj časa na drugem. Toda preskok iz atletike v čas po njej vseeno ni bil povsem enostaven. »Sledila je sprememba življenjskega ritma, ciljev in prioritet. Počasi sem se navajal, a je bil sprva manko treningov in tekem kar hud udarec.« Doktor dentalne medicine danes v svojem poklicu uživa, atletiki pa je pomahal v slovo. »Vabili so me, a sem vsem takoj iskreno povedal, naj name ne računajo. Z atletskim svetom nimam več stika, tudi na stadion ne zahajam več. Ko sem še živel v Šiški, sem sem ter tja zavil nanj, zdaj pa za rekreacijo izbiram druge športe.«
