Svet Socialnovarstvenega zavoda (SVZ) Hrastovec se je brez predstavnikov delavce v petek sestal na konstitutivni seji. Novi predsednik sveta je postal Kristijan Ploj, predstavnik ustanovitelja, torej države, ki ima v svetu večino. Odločili so se, da Muzeju norosti za tri mesece zadržijo preklic soglasja o uporabi grada Cmurek na Tratah. Muzej norosti je 25. januarja prejel dopis odvetnice SVZ Hrastovec, naj v 30 dneh zapusti grad, česar pa ni storil.
»Sklep velja od 26. marca naprej. Odločbo smo zadržali, da bi se v tem času našla ustrezna rešitev,« je povedal Kristijan Ploj, ki pravi, da je v igri nekaj možnosti. Ena je v spremembi zakonodaje, ki jo pripravlja ministrstvo za kulturo. Če se bo res spremenil šesti člen zakona o varstvu kulturne dediščine, kot se že nekaj časa napoveduje, bo socialno ministrstvo grad lahko dalo v najem, česar zdaj ne sme storiti. V tem primeru bi lahko grad dolgoročno najel investitor, v tujini živeči domačin, ki je že pred časom pokazal zanimanje za to.
Muzej norosti s težavami pri razpisih
Ploj pravi, da je poleg spremembe zakonodaje mogoča še ena rešitev, a o njej ni želel povedati več, ker pravi, da je treba prej preveriti vse pravne vidike. »Zavod Hrastovec bi grad rad predal dobremu gospodarju, da bi ga obnovil in bi se v njem nekaj dogajalo v korist skupnosti,« pravi Ploj, medtem ko direktorica SVZ Hrastovec Andreja Raduha dodaja, naj socialno ministrstvi grad preda kulturnemu ministrstvu. »Nato naj se ministrstvo za kulturo in Muzej norosti dogovorita o uporabi, najemu ali nakupu gradu. Mi pa se bomo pogovorili z Muzejem norosti o skupnih projektih,« pravi.
Vodja Muzeja norosti Sonja Bezjak to odločitev vidi kot korak naprej po tistem, ko dva meseca niso dobili odgovora na več dopisov, toda opozarja, da še vedno niso vključeni v dialog in da je ministrstvo za kulturo že večkrat povedalo, da gradu noče. Sprašuje se, zakaj so preklic soglasja le zamrznili, ko pa je zavod za varstvo kulturne dediščine zavrgel argumente, na podlagi katerih je SVZ Hrastovec Muzej norosti metal iz gradu. »Bolje bi bilo, če bi bili trije meseci rok za to, da SVZ Hrastovec socialnemu ministrstvu vrne upraviteljstvo gradu in bi se potem mi dogovarjali z ministrstvom, ne pa da nam postavljajo roke in sploh ne komunicirajo z nami,« pravi Sonja Bezjak in dodaja, da Muzej norosti ostaja v nezavidljivem položaju, ko gre za prijavo na razpise, ker ne vedo, ali bodo na dolgi rok lahko ostali na Tratah.
O spornih dokumentih še niso odločali
Nova sestava sveta zavoda še ni obravnavala finančnega poročila in proračuna, ki ga je prejšnji svet zavrnil. Andreja Raduha pravi, da »na nobeni seji ni bil podan niti en razlog, pojasnilo ali obrazložitev«, da dokumenti, ki niso prejeli dovolj glasov svetnikov, niso ustrezni. Dodaja, da vsi dokumenti izkazujejo »izjemno dobro delo SVZ Hrastovec v letu 2020 in pripravljenost za delo za leto 2021«. Toda iz zapisnikov sej je razvidno, da so del vsebine, ki se je potem znašla v nekaterih dokumentih, problematizirali predstavniki delavcev. O tem je večkrat govorila sindikalistka Leila Al Shammary, ki je pojasnila, da je sama glasovala proti potrditvi finančnega poročila, ker je zavod za tekoče poslovanje porabljal prihranke (neporabljena amortizacija), zato so imeli konec leta na računu 1,9 milijona evrov namesto 3,2 milijona. Na socialnem ministrstvu pritrjujejo direktorici in revizorki, ko pravijo, da je šlo za zakonito porabo likvidnostnih sredstev. »Terjatve zavoda so veliko večje kot obveznosti,« pravijo.
Leila Al Shammary se ni strinjala niti s planom za letošnje leto, ko bo ena od prioritet investicija v gradnjo varovanega doma v Lenartu. »Za kalkulativni element, iz katerega se zavod financira, so vzeli 650 stanovalcev, mi jih imamo pa samo 600, kar prinese vsaj 600.000 evrov razlike. Torej imamo napihnjen proračun za 50 stanovalcev in premalo denarja na računu,« je dejala in dodala, da naj bi za gradnjo doma v treh letih porabili 2,7 milijona evrov. Dodaten razlog, da je glasovala proti, je predviden način gradnje. Pravi, da je ta v nasprotju z evropskimi smernicami in konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, ki prepoveduje investicije v institucije. Države naj bi vlagale v oskrbo v skupnosti in enote z majhnim številom stanovalcev, čemur po besedah Leile Al Shammary načrti za dom v Lenartu ne ustrezajo.
