V se ideologije se začnejo z znanostjo. Izvršni odbor Osvobodilne fronte je za zbiranje gradiva o NOB leta 1944 ustanovil Znanstveni inštitut, ki je kmalu prešel v državno pristojnost. Leta 1948 je zrasel v Muzej narodne osvoboditve, ki je malo po malo k letom vojne priključil še predvojna in povojna leta in leta 1962 postal Muzej ljudske revolucije. V Muzej novejše zgodovine se je prelevil leta 1994. Smer polaščanja zgodovine je torej naslednja: najprej znanost, ki za stranko zbira in razporeja gradivo po policah. Nato gradivo z znanstveniki vred prevzame država, ki skrbi za zgodovinsko potrditev, da je sedanjost rožnata in slavna. Za začetek se delokrog skrbi za zaželeno podobo časovno omeji, a predmetno ostaja širok: leta vojne, opredeljena kot leta narodne osvoboditve. Ko pa se delokrog razširi, postane muzej časovno obsežnejši in sega iz preteklosti v sedanjost, vendar je tematsko zožen – zato se leta 1962 preimenuje v Muzej ljudske revolucije Slovenije. Kar pomeni, da je narodna osvoboditev zaključena zgodba, revolucija pa se je začela davno pred vojno in po njej še naprej traja. Revolucija je za nazaj izvedena redukcija osvobodilne borbe, narejena zato, da bi se nosilec zgodovinskega procesa iz naroda prelevil v razred. Od leta 1994 dalje se je narod, ki je v novejši zgodovini prišel do svoje države, vrnil v vlogo nosilca zgodovinskega procesa. Z drugimi besedami: narod ima zdaj toliko besede kot prej razred.
A revolucija ne počiva, kot je rekla rdeča Roza ali eden takih. Tisti, ki so narodu priborili svobodo, sicer ne predlagajo, da bi se muzej preimenoval v Muzej novej...
