Kot pravi avtorica, se je njena osebnost najprej gradila in napajala z življenjem v Banja Luki, nato v Ljubljani, kamor je prišla v študentskih letih. Svoj prvi roman Za ovinkom zakona, ki je pred časom doživel ponatis, je izdala v slovenščini leta 1992. Trenutno piše avtobiografski roman in v pisanju, kot poudarja, se ne more pred ničemer umakniti. V tem niti ne vidi smisla. S srčno, odprto in toplo pisateljico smo govorili o njenem procesu pisanja, navdušenju in soočanju z življenjem.

Ali po letu, zaznamovanem z epidemijo, socialno izolacijo in negotovostjo, drugače gledate na odnose in življenje?

Leto, ki nam je prineslo virus z vsemi posledicami, je prineslo spremembe na vseh področjih življenja. Osebno me je na neki način to vse znova pretreslo v tem smislu, da sem izkusila, kar sem teoretično in tudi praktično, skozi bosansko vojno in razpad Jugoslavije, že doživela ter sčasoma tudi potisnila v navidezno pozabo. In sicer dejstvo, da se lahko v sekundi čisto vse neha in preneha. Življenje, zdravje, svoboda… Sicer sem o tem tudi zelo poglobljeno pisala v knjigi Bog ima živce. Vse se nam je zdelo samoumevno. Pa ni. Vse je darilo. Posebej mir je darilo.

Moj odnos do življenja se v tem času sicer ni spremenil, le poglobila se je hvaležnost ob zavedanju, da je vsak dan zdravja, svobode, miru in življenja dragoceno darilo. Odnosi tudi. Ljubezen do družine, prijateljev, narave in njenih lepot. Živim za vsako sekundo, ki mi je podarjena, in se trudim dati vsem tistim, ki so mi blizu in jih imam rada, najboljše in najlepše, kar zmorem.

Vam kot pisateljici določena oblika izolacije, ko pišete knjigo, ni daleč. Kakšen je vaš proces pisanja, imate kakšne posebne navade, ko ustvarjate?

Izolacija je moje naravno stanje, ko pišem in tudi ko ne pišem. Čeprav sem rada v družbi, ima prednost narava. Nekako sem srečna, izpolnjena in mirna, ko sem v naravi ali sama s seboj. Takrat vse bolj jasno vidim in bolj globoko mislim. Zabriše se meja med svetovoma, zemeljskim in tistim, h kateremu odhajamo. Neham obstajati kot fizično bitje, razblinim se in spremenim le v duhovno substanco, ki voha večni dom, čuti to večno hrepenenje… In ta stremi k nečemu zunaj tega, kjer sem, hoče vzleteti, poleteti v večne lepote, čistote, vrednote. Zaradi tega v šali rečem, da nezemljani zagotovo obstajajo, ker jaz nisem s tega sveta.

Kar pa se tiče procesa pisanja, se mi v duši, v čustvih, v zunanjem svetu odvija film, ki ga sproti prevajam v notranji svet in ko je zgodba tudi v mislih procesirana in končana, se usedem in jo izpišem. Mogoče je to posebna navada, da takrat ko pišem, resnično potrebujem skoraj popolno fizično izolacijo.

Kaj v vas nastaja, ko se odmaknete od sveta?

V samoti ostanem sama s seboj oziroma z vsemi osebnostmi znotraj mene. Zedinimo se jaz in vsi delci mene, postanemo eno. Zgodi se proces intenzivnega razmišljanja, čutenja in vzpostavi se zedinjenje z vesoljem. Čudovit, edinstven občutek je to.

Pišete in živite s knjigami. Te ste že zgodaj vzljubili, oče vam je privzgojil ljubezen in odnos do knjig…

Vsekakor je imel moj oče levji delež pri moji ljubezni do knjig, možno pa je da so vse te zunanje okoliščine le poglobile in usmerile tisto, kar je že bilo znotraj mene… To je poglobljeno dojemanje sveta, odnosov in minljivosti vsega.

Imate veliko domačo knjižnico. Kako vas ta predstavlja?

V moji knjižnici so različne knjige. Klasiki, dela slovenskih pisateljev, svetovnih pesnikov in romanopiscev, strokovne knjige, moderni romani, psihološke knjige, zgodovinske, vohunske… Z leti se potrebe spreminjajo oziroma dopolnjujejo. Zdaj me zanima zgodovina.

Pravite, da živite le, ko pišete. Ko pišete, se ne morete umakniti in skriti pred nobenim občutkom?

Ne morem se skriti pred nobenim občutkom niti čustvom. Pred nobeno mislijo. Niti ni potrebe, da bi se. Kajti vse, kar hoče priti ven, pride, ne da se zajeziti, preslepiti, ustaviti. To je gon, ki je tako močan, da vse zmelje pred sabo. Vsak poskus upora, slepila.

Vsako osebno obdobje na plano prinese določene teme. Kaj so teme, ki so za vas osebno trenutno v ospredju? Vaše življenjske prelomnice so nenazadnje tudi teme za vaše romane?

Trenutno sem v fazi, ko premišljujem o tem, kje sem črpala in še vedno črpam tolikšno moč, da navidezno, z lahkoto vozim barko svojega življenja… Od kod mi moč in miselnost, da zmorem najti vir stoodstotne sreče in navdušenja v tistih nekaj odstotkih svetlobe… In kako to formulo prenesti naprej. Prelomnicam v življenju, ki so v bistvu izpiti iz sposobnosti poslavljanja, rečem faze zorenja, ki peljejo k moči, da se v procesu minevanja lažje poslovimo, ko pride naš čas.

Od kod črpate moč, da na videz z lahkoto krmarite skozi svoje življenje, kot pravite?

Moja moč izvira iz moje zavesti. Zavesti, da je človeško bitje v tistem hipu, ko je rojeno, že tudi mrtvo. Le vprašanje časa je, kako dolga bo ta vmesna faza njegovega fizičnega obstoja na tem svetu. Ko to resnično ponotranjiš, ko ego prepusti prostor zavesti, ko spoznaš karmo in njene neizogibne zakone, spoznaš tudi obstoj stvarstva, njegovo moč, milost in neizogibnost sprememb ter dokončnosti. Ker ne vem natančno, kdaj bom odšla, niti kam zares, se trudim imeti veliko razumevanja, sočutja, ljubezni in strpnosti do vsega, kar se dogaja meni in okrog mene. Ter dati vso ljubezen, ki jo premorem. Ker vem, da človeku ni lahko, nobenemu… Težko je človeškemu bitju živeti, najtežje pa je biti človek! Ne glede na to, kako dolgo smo tukaj, tudi če bi bili 200 let, je to še vedno le en hitri trenutek v primerjavi z dejstvom, da vsi moramo oditi. Nekam, v neki svet, ki ga nihče ne zmore definirati. Lahko ga le slutimo in s srcem zaznamo. Poleg dejstva, da smo tukaj le za hip, tam pa za večno. Zato poskušam vso težo, resnost in prednost dati tistemu svetu, ki je trajen, ter ustrezno tej opredelitvi hitreje preskakujem ovire, kamenčke in lažje spregledam, razumem in odpuščam človeške lastnosti, predvsem nelepe, ker vem, da je vse to minljivo in da je človeško bitje zelo izgubljeno v tej borbi, da bi se ujelo na tem svetu in v tem življenju. Pravzaprav želim povedati, da sem v najbolj intimnem odnosu le s stvarnikom. Iz tega izhaja moja moč.

Imate bogat in močan notranji svet; to je vaš pristan?

Da. Moj notranji svet je moj zanesljiv pristan. Dobro se počutim v njem. Najbolj pristno, avtentično in varno. Predvsem, varno.

V življenju ste se veliko selili, potovali. Kaj je za vas dom?

»Moj dom je v srcu mom,« sem nekoč parafrazirala besedilo neke pesmi. Toda to je le umetniški izraz oziroma občutenje. Vsekakor so moj dom moja družina, moji prijatelji, narava… Moje napisane knjige, navsezadnje. Vse, kar me izpolnjuje, veseli, osrečuje, vsi ljudje, s katerimi sem emotivno povezana, so moj dom. V fizičnem svetu pa se zares doma počutim v Sloveniji in na Lošinju. Lošinj je otok, v katerega je vtkano ogromno moje ljubezni…

Trenutno se ukvarjate z novim avtobiografskim romanom Pravljica za Dèsirèe. V njej bo v središču ženska?

Vsekakor, v središču bo ženska in svet okrog nje, skozi njene oči in izkušnje… Posledično tudi moški, jasno, saj se svet ženske vrti tudi okrog moškega in vseh teh vitalnih odnosov, ki tvorijo življenje.

Kako negujete za vas vitalne odnose?

Preprosto, s kompromisi. Vedno izhajam iz dejstva, da smo vsi ljudje, ne glede na spol, stkani iz enake psihične substance. Se pravi, smo si podobni. Vsi želimo biti ljubljeni, sprejeti, spoštovani, varni in da nas drugi razumejo. Da se lepo obnašajo do nas. Zato moraš najprej spoznati sam sebe, da lahko razumeš drugo človeško bitje. Moraš se naučiti odpustiti sebi, da lahko znaš in zmoreš odpustiti drugemu. Graditi mostove razumevanja, ne pa iskati razlog za barikade v lastni utrdbi odtujenosti in sovraštva. Moja želja in potreba je, da moji odnosi cvetijo, rastejo in se konstruktivno razvijajo. Gradim, jaz ne rušim. In gledam naprej, vedno le naprej. Tako razumeš, da je razdalja do konca poti vse manjša in manjša. Hočem, da je ta pot posuta z lepoto. Vse, kar ni lepo, pozabljam sproti. Moja pozornost je usmerjena k lepoti.

Pravite, da bodo v vaši novi knjigi vsi recepti o življenju, ljubezni, smislu…?

Recepti je malce šaljiv izraz. Kajti receptov, vsaj univerzalnih, ni. Vsak človek ima svoj kod in avtonomno psihološko formulo. DNK lastne psihe. Toda podala bom svoj osebni preboj skozi enigmo življenja. Svoj boj in način premagovanja pasti. Kajti sem srečen človek, rada ljubim in delim ljubezen, življenje je lepo in enkrat bo minilo, zato preskoči kamenčke spotike in pridi pokončno do konca, pokaži stvarstvu, da ljubiš, ceniš in se radostiš njegovega darila, da si ga vredna. To je moj moto. Ni lahko. Je pa treba zbrati moč, ozreti in izluščiti tisto kar je lepo, svetlo, vredno. In tako iz sekunde v sekundo. Da na koncu lahko rečeš, bila sem budna in zavedna. Da ne delaš krivic, vsaj zavestno ne! Da delaš dobro, kajti za sabo boš pustila samo tisto mnenje, ki ga bodo drugi imeli o tebi, je nekoč rekel nekdo…

Kaj vse je za vas ljubezen?

Ljubezen je gibalo sveta. In osrednji smisel življenja. Koliko si zmožen ljubiti svet in življenje, toliko življenje in svet ljubita tebe.

Kakšni so vaši načrti? Je na vašem seznamu kaj, kar si v življenju želite doseči, doživeti, ali se s tem na ta način niti ne ukvarjate?

Nimam načrtov. Življenje enostavno le živim. Zdaj pišem roman, ki se je v moji glavi pisal že pred leti. Toda očitno je zdaj pravi čas zanj. Ne dolgo nazaj sva se z mojo urednico iz Mladinske knjige pogovarjali, da naj bi napisala roman o ženski seksualnosti in spolnem življenju žensk v naših letih. Ob tem sem se zmedla; kako naj v teh letih pišem o tem, sem jo skeptično pogledala. Najbolj prav je, da o neki snovi oziroma temi piše tisti, ki se nanjo najbolj spozna, mi je odvrnila. Torej – prepustimo se odločitvi življenja oziroma usodi. Kakor bo odločila, tako bo.

Azra Širovnik pisateljica epidemija roman