»Nikakršne domišljije nimam, niti najmanjše. In prav to je moja prednost,« je nekoč izjavil nemški dramatik in pisatelj Heiner Müller (1929–1995), eno največjih gledaliških imen druge polovice 20. stoletja. Njegova razmeroma zahtevna dramska pisava, ki po eni strani korenini v razočaranju nad sadovi revolucionarnih utopij, kot ga je doživljal v svoji domovini, nekdanji Nemški demokratični republiki, po drugi pa v občutenju sveta kot prostora razdora in uničenja, združuje prefinjen cinizem z nevsakdanjo poetično občutljivostjo, zaradi svoje večplastnosti pa je že nekaj desetletij stalnica resnejših gledaliških odrov – tudi pri nas.
Novi pogled na znana dela
Heiner Müller se je rodil leta 1929, njegovo mladost pa so zaznamovali vzpon nacizma, grozote druge svetovne vojne ter povojna razdelitev Nemčije. V začetku 50. let se je sprva preizkušal kot novinar in kritik, nato pa se je pod mentorstvom Bertolta Brechta, ki je v Vzhodnem Berlinu preživljal zadnja leta življenja, posvetil gledališču in se že kmalu uveljavil kot dramatik, toda po nekaj letih tudi zapadel v nemilost pri oblasteh. Že v zgodnjih delih, v veliki meri navdahnjenih z Brechtovim modelom »poučnih iger«, se je namreč rad ukvarjal s temnejšimi platmi nastajanja socialistične države: njegovo tretjo dramo, komedijo Preseljenka, so leta 1961 tik po premieri prepovedali, kmalu zatem so ga izključili iz zveze pisateljev. Ko je podobna usoda doletela še nekaj njegovih iger, je začel Müller raje sodelovati z zahodnonemškimi gledališči, kjer je v 70. in 80. letih zrežiral več premier nekaterih svojih najbolj znanih besedil. Postopoma je po zaslugi naraščajoče slave tudi v domovini doživel nekakšno »rehabilitacijo«: leta 1984 so ga sprejeli v vzhodnonemško akademijo umetnosti, po padcu berlinskega zidu je za krajši čas postal celo njen predsednik. Zadnja leta je preživel v Berlinu kot eden od direktorjev gledališča Berliner Ensemble.
Med drugim je bil Müller znan tudi po svojih »sintetičnih fragmentih«, neke vrste »modernističnih« predelavah klasičnih dramskih del, ki naj bi gledališke ustvarjalce osvobodile omejitev dramske pisave in jih prisilile k iskanju novih uprizoritvenih rešitev; med njimi sta verjetno najbolj slavni Stroj Hamlet (1977), zgolj osem strani dolga parafraza Shakespearove tragedije, postavljena v (takrat še fiktivni) čas po koncu komunizma, pretkana z navedki iz Marxa in Hölderlina, ter Kvartet (1980), predelava Laclosovih Nevarnih razmerij, prežeta z močnim eksistencialističnim tonom. Mednje pa spada tudi drama Cement, nastala po istoimenskem socrealističnem romanu Fjodorja V. Gladkova iz leta 1925, ki jo zdaj v ljubljanski Drami režira Sebastijan Horvat, prvič pa je bila na slovenskih odrih odigrana – prav tako v Drami – leta 1976 v režiji Ljubiše Ristića.
Tri različna branja
Prihajajoča uprizoritev je del nenavadne mednarodne trilogije, ki sta jo v Zagrebu, Ljubljani in Beogradu po tem besedilu zasnovala Horvat ter avtor priredbe in dramaturg Milan Ramšak Marković. »To bo druga uprizoritev Cementa od treh, ki jih načrtujemo v letošnjem letu, in bo precej drugačna od tiste, ki smo jo pred časom pripravili v zagrebškem ZKM,« pojasnjuje režiser, ki Cement označuje kot »eno največjih ljubezenskih zgodb svetovne dramatike«. Dogajanje je postavljeno v čas po ruski državljanski vojni, ko se Gleb Čumalov (Marko Mandić) po letih spopadov vrne k ženi (Nataša Barbara Gračner) v na pol razrušeno mestece, kjer poskušajo tamkajšnji delavci znova usposobiti lokalno cementarno; zaradi težkih razmer, ki vladajo, pa na preizkušnji ni le njuna zveza, temveč tudi vera v revolucionarne ideale…
»Danes živimo v času, ko si lažje predstavljamo konec sveta kakor pa spremembo trenutnega družbenega in političnega sistema. Kljub temu pa čutimo, da z življenjem, ki ga imamo v tem sistemu, nekaj ni v redu, in iz tega nelagodja izhajajo tudi duhovi iz preteklosti, ki nas preganjajo,« razmišlja Horvat, ki pravi, da se ljubljanska postavitev osredotoča predvsem na temo izgubljenih priložnosti. »Poudarek smo prenesli na nezmožnost junakov, da bi prepoznala realnost, v kateri živita.«
