Slovarska definicija pridevnika »bizaren« se poleg sinonimične rabe za »nenavaden«, »čuden« namreč glasi: »ki vzbuja pozornost zaradi posebnosti«. Čeprav ostaja definicija prav ironično nedefinirana – razjasni se šele pri samostalniški obliki: »nagnjenje k abnormalnosti« –, neizrečena plat opisa povzema občutek nekakšnega temeljnega nelagodja, značilnega za zgodbe, ki se odvijajo na mejah človeške dojemljivosti. Takšne zgodbe govorijo o Drugem, ki je isti, a drugačen, o prepletanju časov in prostorov, o »mejnih izkušnjah« likov z geografskega, eksistencialnega, čustvenega… roba. Občutek nelagodja ni posledica samih dogodkov ali pojav, ki te zgodbe naseljujejo, temveč izhaja iz načina, kako avtorica vsakdanje elemente povezuje v nepričakovane, »bizarne« kombinacije. Gre za detajle, za napako (»glitch«) v sicer izpopolnjenem sistemu oziroma redu stvari; za stvar, ki sama na sebi ne označuje ničesar (nenavadnega), a jo kontekst spreminja v objekt nelagodja. Vložene stvari – dobesedno, kajti asortiment presega meje konvencionalno užitnega – v sicer preprosti, a zabavni zgodbi Ozimnica postopoma in z veliko mero ironije razkrivajo groteskne plasti odnosa med materjo in ostarelim brezdelnim sinom; banalna vložena paprika nenadoma zadobi povsem nove pomenske odtenke. Podoben, a drugače izpeljan zasuk preseneti tudi starejšega vdovca iz zgodbe Šivi, ki nenadoma ugotovi, da imajo vse nogavice šive po dolžini, da so znamke okrogle in da nikoli ni bilo nič drugače. Vdovčev svet se začne sesedati od spodaj, zaradi najbanalnejših, a prav zato najbolj nedvoumnih prepričanj. Do tu je svet še ločen od subjekta, binaren, razdeljen na avtoritativni, a zmotni razum kraljevega medikusa in divjo, neukročeno naravo, napojeno z močjo mladosti (Zelena otroka). Sesedanje se nato kmalu premakne navznoter, v človeško zavest in k vprašanju njenega dojemanja (Obisk, Srce, Transfugij). Bizarnost zgodb se na tej točki šele ogreva, težkokategorniki so zbrani v drugi polovici zbirke, natančneje – vrhunec predstavljata zadnji zgodbi Gora vseh svetih in Koledar človeških praznikov, ki vse predhodno zastavljene teme povežeta in poglobita. Stvarnost se izgublja v pomenljivih zamolkih, nelagodje se stopnjuje v Unheimliche; prihodnost ostaja nedorečena, a neprijetno temnikava.
Bizarne zgodbe tako ali drugače nagovarjajo današnji svet, a v spomin priklicujejo srhljivke in groteske Maupassanta, Poeja, Gogolja, tradicijo znanstvenofantastičnega žanra (zgodba Koledar človeških praznikov bi lahko bila podaljšek svetov Stanisława Lema ali Prometheusa Ridleyja Scotta), celo japonske animeje (bizarno, a zgodba Obisk me je spomnila na Oshiijevo ekranizacijo Duha v školjki). Deseterica nosi v sebi veliko prepoznavnega, zaradi česar se zdijo bizarnosti manj bizarne, a nič manj privlačne in – da ostanemo pri tujkah – intrigantne.
