Čeprav slovenski košček ob Jadranskem morju meri le dobrih 46 kilometrov – krajšo obalo imata v Evropi zgolj Monako ter Bosna in Hercegovina – se v njem skriva veliko možnosti za dnevne izlete. Eden takšnih je zagotovo krožna pot Strunjan–Piran–Portorož–Strunjan, če smo zelo pohodniško razpoloženi, pa jo lahko podaljšamo še do Izole oziroma Kopra.
Čez skale do Pirana
Mi smo našo pot začeli na strunjanski plaži, v času, ko so bile terase gostinskih lokalov zaradi ukrepov zaprte. Avto smo parkirali na makadamskem parkirišču med naravnim rezervatom Strunjan in Termami Krka, kjer je cena za Obalo zelo ugodna: le 50 centov na uro. Za začetno osvežitev imajo v tamkajšnjem baru Cavedin ponudbo kave ali sladoleda za s seboj, a če imate majhen mehur, pozor – tamkajšnje toalete so bile, vsaj ob našem obisku, zaprte. Pot nadaljujemo po na novo urejeni poti čez Strunjanske soline, kjer se ob pogledu na desno v daljavi že nasmiha cerkev sv. Jurija v Piranu. Ob prihodu na glavno cesto zavijemo desno proti kompleksu in plaži Hotela Salinera, od koder se pri zadnjem pomolu začne pot po skalah, zato je pomembno pametno izbrati obutev. Pod veličastnimi stenami klifov najprej prispemo v majhen zaliv Pacug, kjer plaža in okoliška igrala dobro kažejo, da gre za letoviški kraj kolonij in šol v naravi. Nazaj na skale in pod klife; ob našem obisku je še ogromno meduz na suhem. Kmalu prispemo do zaliva Fiesa, kjer se tamkajšnji obiskovalci že nastavljajo sončnim žarkom, velika terasa tamkajšnjega bara pa sameva. Od tam naprej je proti Piranu speljana posebna sprehajalna pot, ki pa je bila zaradi podora enega od klifov nekaj časa zaprta. Ob oseki je tako obhod pod njo (znova po skalah), ko se kaj kmalu znajdemo na najzahodnejšem delu slovenske obale, ob piranskem svetilniku. Tu se število ljudi sunkovito poveča, zato nista odveč maska in previdnost glede medsebojne razdalje.
Mimo rive zaprtih gostiln
Prispemo do središča Pirana, kjer telo sporoča, da je potreben počitek in okrepčilo. Glede slednjega je pametno kaj prinesti s seboj, mi smo namreč več kot uro čakali v vrsti s »hitro« prehrano. A nič ne de, je bilo potem toliko okusneje. Tik ob morju se sprehajalna pot nadaljuje v smeri Bernardina, kjer lahko občudujemo hotelski kompleks, ki je na osojni strani zgrajen praktično v klifu. S soncem obsijano popotovanje nadaljujemo skozi bernardinsko laguno, ko se nam proti vzhodu že odpira pogled na mondeni Portorož, v daljavi na jugu pa Savudrijski polotok. Mimo pomorske in turistične fakultete ter velike kamnite stavbe (nekdanje Droge Kolinske) pridemo do začetka portoroške riviere (ki jo označuje ločitev cestišča, v vmesnem delu so nasajene palme in rože). Tu je gneča še bolj opazna, število odprtih gostinskih lokalov, ki ponujajo jedačo in pijačo za na pot, pa presenetljivo majhno. Pri tistih, ki vendarle vztrajajo, pa že vrsta čakajočih spomni, da ne gre za povsem normalne čase.
Nazaj skozi predor
Čez plažo Meduza, kjer si noge znova privoščijo nekaj odmora in uživanja ob toplem soncu, in že smo na portoroški peščeni plaži, kjer na novega leta dan tradicionalno poteka skok s pomola v morje. Pri slaščičarni Cacao, ki tokrat sameva, se s plaže vrnemo na riviero, kjer imamo na levi pogled na Hotel Kempinski. Desno prečkamo cestišče in gremo čez parkirišče, nato pa se mimo Avditorija Portorož rahlo vzpnemo do predora Valeta. Ta 550 metrov dolg predor je ostanek nekdanje železnice Parenzane (Porečanke) in nas pripelje na drugo stran hriba, nazaj v Strunjan. Čez slaba dva kilometra poti zavijemo levo pod cestni podhod, da se znajdemo tik ob strunjanskem avtokampu. Ob prihodu na glavno cesto znova zavijemo levo, da se mimo resorta Oleander vrnemo do solin, kjer smo začeli pot (če imamo še dovolj energije, lahko zavijemo tudi desno in po daljši poti (okoli solin) prispemo na začetno točko), ki je trajala dobre tri ure. Za vse tiste, ki bi radi izlet še podaljšali, predlagamo še obisk Strunjanskega križa, s katerega se odpira prekrasen pogled na Mesečev zaliv, ali pa se čez Dobravo (po krožišču in drevoredu se pred začetkom vzpona v smeri proti Izoli odcepite desno) odpravite proti Jagodju in Izoli skozi predor Šalet (ki je prav tako ostanek Parenzane, v dolžino meri 214 metrov). Če imate na razpolago manj časa, seveda lahko pot tudi skrajšate, in sicer tako, da se iz Strunjana v Portorož ali obratno v obe smeri odpravite kar skozi Valeto.