Inštrumenti se uglašujejo po izhodiščnem tonu – načeloma je to ton A. Dolgo je v Evropi glede uglaševanja vladal kaos. Leta 1711 so bile izumljene kovinske glasbene vilice, katerih zven je dajal izhodiščni ton, vendar pa izdelava ni bila standardizirana, kot je danes, in so se tudi vilice lahko zelo razlikovale med seboj. Tako da je bil malodane vsak orkester uglašen izrazito po svoje. Glasbene vilice Beethovna so dajale A s 455,4 herca, tam nekje so bili tudi v milanski Scali, nekateri orkestri pa so šli še višje. Ker so strune boljše zvenele ob večji napetosti, so glasbeniki osnovni ton poviševali, pri čemer pa so trpeli pevci, saj so bili odvisni zgolj od svojih glasilk. Pojavila se je potreba po ukrotitvi dogajanja.
Prvo uspešnejše poenotenje frekvence se je zgodilo leta 1859 v Franciji, ko so se dogovorili za 435 hercev, za drugo in ključno pa velja leto 1939, ko je bil na mednarodni konferenci v Londonu sprejet sklep o 440 hercih, kar je potem leta 1955 prešlo tudi v ISO-standard. A tukaj v dogajanje vstopijo nacisti in Joseph Goebbels, ki naj bi na londonski konferenci organizatorje prepričal, da se uveljavi frekvenca 440. Domnevni razlog? Ta frekvenca naj bi ljudi zmogla čustveno destabilizirati, povzročati druge duševne motnje oziroma histerizirati živelj, kar ga dela bolj vodljivega.
Kissinger ubil Alda Mora
Prvi napadi na standardiziran ton A so se pojavili konec osemdesetih s strani grupacij, kakršna je Schillerjev inštitut. Gre za nemško fundacijo, ki je vezana na delovanje in zapuščino od leta 2019 pokojnega Lyndona LaRoucha, marginalno figuro ameriške politike od šestdesetih let naprej. Ob tem, da je večkrat (leta 1992 celo iz zapora, v katerem je končal zaradi goljufij) kandidiral za ameriškega predsednika, je v času kariere pozornost vzbujal s trditvami, da je Henry Kissinger kriv za umor Alda Mora, da se HIV prenaša tudi prek žuželk, da je bila rock glasba izmišljena zato, da bi se uničile ZDA… Oziroma – skupina The Beatles naj bi bila izum angleške tajne službe.
Glasbeni »ravnozemljaši«
Z idejo o 432 hercih se je LaRouche oziroma Schillerjev inštitut, ki ga v Nemčiji vodi njegova soproga in prek katere je LaRouche razširil dejavnost v Evropo, obrnil na tristo opernih pevcev po svetu in dejansko dobil podpise podpore tako Luciana Pavarottija kot Placida Dominga. Obenem je Renata Tebaldi, italijanska sopranistka, ki velja za edino konkurenco Marie Callas, celo kandidirala na LaRouchevi listi Patrioti Italije, ki se je potegovala za vstop v evropski parlament. Pevce so pritegnili s trditvijo, da se je treba vrniti na tako imenovano Verdijevo višino, čeprav je imel Giuseppe Verdi, podobno kot v njegovem času večina, ton A višji od 432.
Dandanes teorija o 432 hercih doživlja nov vzpon. Kot argument se navaja, da so takšen ton uporabljali vsi »ta pravi«, torej Jimi Hendrix, Bob Marley in Prince, čeravno je s posnetki to težko dokazati. Na drugi strani 440 hercev doživlja grobe diskvalifikacije, češ da gre za Goebbelsov ton. Razprava je živa, posmehljivci pa zagovornike 432 hercev imenujejo glasbeni »ravnozemljaši«. Namigujoč na to, da je teorija 432 enakovredno verodostojna kot teorija, da je Zemlja ravna.
