Kot vsaka ženska ima tudi akademska slikarka Marija Mojca Pungerčar prav poseben odnos do oblačil. Kot pravi, gre za mešanico privrženosti do udobja ter želje po primernem videzu za različne rabe in priložnosti, tudi za posebne, če kdaj kaka takšna pride. »Blagovne znamke pri meni ne igrajo vloge, kakovost pa. Težko si tudi kupim oblačilo, če vem, da bi ga lahko sama naredila, klub temu da mi po navadi za to zmanjka časa,« je povedala v pogovoru in dodala, da ji prav znanje šivanja danes služi predvsem za popravljanje ali predelavo že narejenih oblačil, ki jih večinoma dobi iz druge roke. »To se mi zdi tudi smiselno glede na prenasičenost sveta z oblačili. Še vedno pa se mi v trgovinah z blagom pospeši utrip, vznemiri me obet neskončnih možnosti ustvarjanja s tekstilom.«
Z bluzo ostaja povezana s preteklostjo
Oblačila niso le gradniki samoreprezentacije, so tudi intimni, bližnji nosilci spomina. Tudi na čas odraščanja, ko intenzivno iščemo lastno identiteto, in po navadi je prav oblačilo tisto, ki nas na neki način spominja na vse spremembe v našem življenju. Zato se pogosto v vsaki omari najde tisti kos oblačila, ki nosi posebno zgodbo, spomin, morda tudi opomin. Pri Mariji Mojci Pungerčar je to Labodova bluza, ki jo je podedovala pred nekaj leti. »V njej sem prepoznala lastno kreacijo iz leta 1984, ko sem eno leto delala v Labodu kot kreatorka za ženske bluze. Veliki naprsni žepi so bili moj oblikovalski pečat v tisti sezoni. Udoben kroj s širokimi rokavi je bil najverjetneje posnet po enem od nemških modelov, ki jih je Labod izdeloval po naročilu kot tako imenovani lohn posel,« je povedala in omenila, da v njeni mladosti konfekcije ni nosila, sedaj pa to Labodovo bluzo, sicer malo predelano, nosi kot živo pričo in lep spomin na čas, ko je bila povezana s slovensko tekstilno industrijo.
Oblačila podarilo 57 darovalcev
Umetnica, ki prek oblačil pogosto razmišlja o družbi, je tokrat ponovno pozvala, naj ji podarimo stara oblačila, hkrati pa delimo z njimi povezane zgodbe. Projekt predstavlja posodobljeno različico projekta Dresscode, ki ga je že leta 2002 soustvarila v soavtorstvu z danes žal že pokojno Veroniko Klančnik. »Izvedli sva ga v tedanji Kiberpipi na Kersnikovi v Ljubljani. Rdeča nit obeh projektov je izpostavljanje socialne, kulturne, čustvene in uporabne vrednost oblačil v nasprotju z njihovo denarno vrednostjo, kar je bilo aktualno že pred devetnajstimi leti, danes pa nas v teh brezstičnih časih zapovedane socialne distance lahko znova poveže,« je povedala in priznala, da je bil odziv ljudi, ki so darovali oblačila in zgodbe, pri obeh izvedbah odličen, tudi številčno primerljiv. Letos je v projektu Osebna koda obleke sodelovalo 57 darovalcev, v večini ženske, samo dva moška. »Presenetila me je prvovrstna kakovost ne samo oblačil, ampak tudi zapisanih spominov. Udeleženci so jih prispevali v različnih oblikah in dolžinah, tudi kratka zgodba in pesem sta vmes. Skupaj z oblačili pričajo o kulturi in času, ki ga živimo. To so zgodbe, ki jih šiva življenje.«
Med podarjenimi oblačili prevladujejo obleke, edini pogoj, ki ga je avtorica razstave postavila, pa je bil, da so oblačila taka, da bi jih lahko še kdo nosil. »Veliko oblek, ki sestavljajo kolekcijo Osebna koda obleke, je praktično nenošenih, oblečene so bile enkrat ali malokrat, morda za posebne priložnosti. Zdaj je torej odlična priložnost, da kako tako obleko posvojimo, saj jo lahko dobimo brezplačno. Z nakupom obleke, za katero se bojimo, da je ne bi velikokrat nosili, pa bi verjetno oklevali.«
Oblačila obiskovalec odnese domov
Darovalci, ki sodelujejo v projektu Osebna koda obleke, imajo razvit odnos do oblačil, družbe in okolja. Ne kupujejo samo novih oblačil, ampak tudi v trgovinah z rabljenimi oblačili, oblačila si izmenjujejo, šivajo sami itd. »Oblačila, ki so jim obležala v omarah, so optimistično čakala na primerne priložnosti ali pa so povezana s spomini, zato niso že prej zakrožila po uveljavljenih poteh reciklaže in izmenjave, ampak so počakala na projekt Osebna koda obleke,« je povedala sogovornica in tako na neki način ovrgla stereotip o ženskah, ki ob polni omari nimajo ničesar obleči. »Če ta stereotip drži, se projekta Osebna koda obleke vsekakor niso udeležile osebe, za katere bi ta stereotip veljal.«
Na razstavi, ki bo v galeriji Spomeniškovarstveni center na ogled med 24. in 31. marcem, bo 122 oblek, kril, bluz, srajc, jopic, puloverjev, plaščev itd. Tudi nekaj parov hlač je vmes, štirje pari čevljev in en prt. Zgodbe na razstavi ne bodo predstavljene neposredno, ampak bodo skrite za QR-kodami, s katerimi bodo označena oblačila. Obiskovalci bodo lahko dostopali do zgodb s pametnimi telefoni in se tako seznanili tudi s tem, kdo je darovalec. Ogled in obisk razstave bo v skladu z epidemiološkimi ukrepi. Možno si bo oblačila ogledati in če bodo razmere dopuščale, jih tudi pomeriti. »Tam bom tudi jaz, v pomoč obiskovalcem za mnenje, če bo potrebno. Izbrano oblačilo odnese obiskovalec brezplačno domov,« je povedala in dodala, da je cilj projekta, da do konca razstave dobi nove lastnike čim več oblačil. Poleg oblačil, ki bodo na voljo za brezplačno oddajo, bo razstavljen tudi del dokumentacije projekta Dresscode iz leta 2002.