Čeprav napeljuje roman z naslovom Luknje po najbolj popreproščeni logiki na, recimo, partijo golfa, daje že branje prvih strani hitro vedeti, da se v novi pripovedi Andreja Blatnika prav nič ne bo dogajalo »dobesedno«. In tudi dobesedno se v tem romanu ne »dogaja« prav veliko – v seriji narativnih linij in njihovih načrtnih lukenj je pozornost najlažje usmeriti k peripetijam glavnega junaka, ki se je tako kot množica njemu enakih, opremljen s konzervami, morda pa tudi nekaj streliva, zavlekel v svojo luknjo, kjer čaka, da katastrofa na površju mine. Ko iz svojega skrivališča nepremišljeno le pomoli glavo, skoraj ostane brez nje, zato mu navsezadnje ne preostane drugega, kot da se pridruži svojemu domnevnemu rešitelju. Pri čem? Pri reševanju sveta, jasno. Kako? Morate res sploh vprašati? Ja, s pomočjo umetnosti. Poiskala bosta, v maniri Don Kihota in Sanča Panse, izgubljene glasbene posnetke, ki bodo domnevno vse spremenili. Mar sami še niste prebrali knjige, videli filma ali slike, ki bi vam spremenila življenje?
Vseh razsežnosti kataklizmičnih razmer, ki so se zgrnile nad junakov svet, ne poznamo, a drobci, kot so totalna izpraznjenost nakupovalnih centrov in izbris posamez...
