Velika noč: Proslaviti s pravo družbo in dobro hrano

Velik praznik zahteva dolge priprave

Za verujoče se priprave na veliko noč začnejo že dobrih 40 dni pred velikonočno nedeljo, ko se v sredo po pustnem torku s tako imenovano pepelnično sredo (na ta dan velja strogi post, tj. nedovoljeno uživanje mesnih izdelkov) začne postno obdobje. Uvod v velikonočna praznovanja pa je teden dni pred veliko nočjo, ko se praznuje cvetna nedelja. »Na ta dan verniki k blagoslovu nosijo cvetnonedeljske butare in oljčne vejice. Nato sledi veliki teden. Na sredo začnejo v cerkvah postavljati božji grob, na četrtek utihnejo cerkveni zvonovi, na petek znova sledi dan strogega posta. To je tudi edini dan v letu, ko ni svetih maš, moli pa se križev pot. Na veliko soboto zjutraj pred cerkvami blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, popoldne so blagoslovi velikonočnih jedi. Po večerni vigiliji ali v nedeljo zjutraj so na vrsti vstajenjske procesije, ki jih spremlja zvonjenje cerkvenih zvonov s pritrkavanjem. Ponekod blagoslove velikonočnih jedi in vstajenjskih procesij spremlja tudi streljanje z možnarji. Blagoslovljeno hrano družine zaužijejo v nedeljo zjutraj,« verske običaje pred veliko nočjo predstavi Nena Židov.

Velike noči si tudi neverniki ne morejo predstavljati brez hrena, jajc (pirhov), prazničnega kruha, pogače ali potice in prekajenih ali sušenih mesnin. Da je prav prehrana ključ do uspešnega velikonočnega praznovanja, se strinja tudi diplomirana inženirka živilske tehnologije Marija Merljak. »Hrana ob veliki noči ima večkratni pomen in je zelo pomembna, tako za verujoče kot neverujoče. Dotakne se vsakega in mu nakazuje vstajenje oziroma preporod. Dejstvo je, da se s človekom v postnem času nekaj dogaja, pravzaprav se takrat mora malo spremeniti. Obenem je to odlična priložnost, da se zazre vase in ugotovi, kakšen odnos ima do sebe, do narave, do družine… Gre za neki veličasten dogodek in v takih primerih je treba na mizo dati zmagoslavne jedi.« Čeprav so vse že naštete sestavine zelo preproste, se v njih skriva ogromno simbolike. »Dober primer tega so pirhi. Na njih so narisane ali odtisnjene naše lepe misli. To so res zgolj kuhana jajca, a so povezana z našimi čustvi in občutki, zato jih je včasih kar škoda pojesti. Enako velja za hren, ki res peče. A v tem času vseeno ne sme manjkati. Takšna hrana ima globlji pomen, saj nas prebuja in spreminja na bolje, počutimo se prerojeno. Jasno je tudi kupljena po okusu lahko dobra, a ker v njej ni našega truda (valjanje testa, mazanje z nadevom), se njena simbolika zmanjša,« dodaja Merljakova in opozarja, da je hrana v košari za blagoslov tudi strokovno utemeljena. »Če si pojedel vsega v zmernih količinah, je velikonočna pojedina vrhunsko sestavljena. Nihče od mize ne bo šel bolan ali predebel, največ pa k temu pripomore hren. To so vedeli že naši predniki. Ko mi pojemo te dobrote, se v telesu tvorijo endorfini in hormoni dobrega počutja, kar nam prav tako prepreči, da bi bili bolni, saj smo zaradi dobre hrane srečni. Naši predniki niso bili nikoli nespametni, saj so pogledali skozi okno, kaj je zraslo na njivi in to hrano so nato porabili za jedi. Velika noč je marca ali aprila, prav takrat pa raste hren.«

Lokalne raznolikosti glede iger in hrane

Velika noč velja tudi za praznik druženja. V številnih krajih so obudili igre s pirhi, najbolj popularno je ciljanje pirhov. Veliki ponedeljek pa je predvsem dan obiskov, izletov in iger. »V Metliki je na velikonočni ponedeljek dan Zaviranje kola, to je prireditev, na kateri Metliška folklorna skupina Ivana Navratila predstavi velikonočne plese in igre. V nekaterih krajih v tem času uprizarjajo pasijonske igre. Najbolj znan je Škofjeloški pasijon, najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini, ki letos praznuje 300. obletnico, a so njegovo uprizoritev zaradi epidemije prestavili na prihodnje leto,« poudarja Nena Židov. Da so velikonočna praznovanja v Sloveniji pomembna, po njenih besedah kaže tudi vpis v register nesnovne kulturne dediščine. Vanj je bil kot prvi vpisan Škofjeloški pasijon, v povezavi s cvetno nedeljo je dodano izdelovanje cvetnonedeljskih butar, ljubenskih potic in ljubljanskih butar. S pirhi so povezani vpisi izdelovanja belokranjskih pisanic in prekmurskih remenk ter velikonočnih iger s pirhi, zraven pa so še vuzemski plesi in igre v Metliki, peka velikonočnih oblatov ter pritrkavanje in streljanje z možnarji.

Slovenija ima torej bogato velikonočno dediščino na področju iger, nič drugače ni pri hrani. »Najprej velja omeniti potico in njene številne nadeve. Lešnikova, čokoladna, rožičeva, rozinova (brez orehov), nadev iz suhih hrušk, pehtranova (doda svežino z okusom in vonjem), celo metina in melisina. Kokosova potica pa je v Slovenijo prišla kasneje,« pravi Merljakova. V nadaljevanju našteje še mnoge jedi iz različnih koncev Slovenije, kjer pa so osnovne sestavine enake: kruh, jajca in meso. »Kančuni (okrogli sladki kruhki, spleteni v kitke, ki skrivajo pirh) in pince (slasten, puhast in sladek velikonočni kruh) na Primorskem, filajne (vlečeno testo, polnjeno s svinjino, ajdovo kašo in jajci) v Loškem potoku, nadev – fuline (kocke kruha in šunke, zmešane z stepenimi jajci) v Beli krajini in budla – gorenjska prata (okrogla pita z jajcem, pečena v črevu) na Gorenjskem. Tradicionalno ima vsak okoliš še svoje pirhe, od suhorskih v Brkinih do pisanic v Beli krajini. V košari k žegnu ponekod nesejo tudi sol, fižol, krompir, koruzo, vodo, celo vžigalice, na Primorskem in Štajerskem pa jasno ne sme manjkati steklenica vina.«

Praznični dnevi tudi za neverne

Kot že omenjeno, je velikonočno praznovanje zakoreninjeno tudi pri neverujočih družinah. To nam potrdi tudi Nena Židov: »Nekateri z obeski v obliki pirhov krasijo prostore, pirhe izdelujejo otroci v vrtcih in šolah, organizirane so razne delavnice izdelovanja cvetnonedeljskih butar in pirhov ter razstave z izbori najlepših pirhov. Nekateri sledijo velikonočnim šegam bolj zaradi ohranjanja družinske tradicije kot zaradi vere. Ker je velikonočni ponedeljek dela prost dan, ga tudi tisti, ki niso verni, izkoristijo za obiske in izlete.« Podobno kot pri drugih praznikih in navadah je tudi pri veliki noči prišlo do komercializacije praznovanja. »Razširjena so velikonočna obdarovanja s čokoladnimi jajci in zajci, velikonočni zajec pa dobiva vlogo četrtega obdarovalca otrok (poleg Miklavža, Božička in dedka Mraza). Pobarvane in okrašene pirhe ponujajo tudi v trgovinah in na trgih,« dodaja Židovova. S temi besedami se strinja tudi Merljakova: »Poznam veliko ljudi, ki so neverniki, pa prav tako barvajo pirhe ob veliki noči, mnogi celo nesejo polne košare k žegnu. To je zgolj dokaz, da je ta hrana res simbolna hrana in pripelje človeka do razmišljanja in sprememb. Podobno je tudi s cvetno nedeljo in butaricami, pa jasno z generalnim čiščenjem hiše. Vsak praznik je drugačen, če je hiša očiščena, v njej diši po dobri hrani, ki je postrežena na čistem in posebnem prtu. Simbolika velike noči se kaže prav skozi te praktične stvari. S hrano pokažemo, kaj se nam dogaja v mislih, saj ni nikoli zgolj zmes vitaminov, mineralov in drugih snovi, temveč v sebi skriva čudežna sporočila, vonjave… Tu ne gre za stvar razuma, temveč za čustva.«