Slava slava našimu presvitlimu Cesarju Ferdinandu pervimu!
Bog živi Cesarja Ferdinanda! kteriga ime za večne čase s zlatimi čerkami v zgodovinskih bukvah zapisano stoji, – zakaj dobrote, neizrečene dobrote, ktere so Oni 15. dan tega mesca vsim svojim ljudstvam dodelili, so takošne, kakoršnih nam noben poprejšni avstrijanski Cesar ni bil podaril. Te dobrote bojo zadele vsaciga podložnika in nam bojo polajšale marsiktere težave našiga življenja.
Premilostljivi Cesar so namreč 15. dan tega mesca ob petih popoldne sklenili, de se imajo Njih dežele drugači vladati (regirati) kakor dozdej, ker so se po živih prošnjah prepričali, de Njih ljudstva žele drugačno vladarstvo. To novo vladanje se imenuje konstitucija, to je z drugimi besedami taka vladija, ktera pripusti, de prihodnjič ne bo le samo gosposka, temuč de bojo tudi deželni in mestni stanovi, ki bojo zato od ljudstva izvoljeni, pravico imeli govoriti, svoje želje in vošila v prihodnjih postavah in davkih pred tronam Cesarja odkritoserčno razodeti, in pa tudi zvediti, kako in kam se deržavno premoženje vsako leto obračuje.
V čim pa bojo posamesne naprave noviga vladanja obstale, to nočejo milostljivi Cesar sami skleniti, tedej so ukazali, de se imajo, berž ko bo moč, možje iz vsih nemških, slovanskih in laških dežela na Dunaji zbrati, ki se bojo s Cesarjem in njegovimi vikšimi svetovavci na tanjko posvetovali, česar vsaka dežela za-se potrebuje – in po tem se bo vladija vsake dežele vravnala.
De naš presvitli Cesar Ferdinand – milostljivi Oče – zares iz serca žele, vošila svojih ljudstev spolniti in stan vsili svojih podložnikov karkoli bo moč polajšati, so že očitno 14. dan tega mesca pokazali, de so Svojiga dozdanjiga narvikšiga svetovavca – kneza Meterniha od njegove službe odvezali, ko so zvedili, de celo ljudstvo želi, de naj ta mož od vikšiga vladarstva odstopi, ktero je skozi 37 let v rokah imel. (…)
Tega pa, ljubi bravci, noben pameten človek ne sme misliti, de ne bo prihodnjič blo nobenih davkov več. To bi bila nespametna misel, ker še nobena majhna družina, še manj pa kako vladarstvo zamore obstati brez gotovih dohodkov, s kterimi mnogoverstne potrebne naprave izpeljuje, deržavne stroške plačuje in vse v lepim redu obderži, de se nobenimu človeku krivica ne godi in de je njegovo premoženje in njegovo življenje varno. Ker bo pa prihodnjič ljudstvo pravico imelo, pri nakladi cesarskih davkov govoriti, vsak lahko previdi, de se bo v teh davkih prihodnjič marsiktera reč polajšala, ktero bojo ljudstva potrebno spoznale. (…)
Veselimo se tedej vsi pošteni podložniki in terčimo s kosarci na dolgo dolgo zdravje preljubiga našiga Cesarja Ferdinanda, ki nam je novo vladijo – konstitucijo – podaril! (…)
Kmetijske in rokodelske novice, 22. marca 1848
Pomenki s kmeti in rokodelci v mnogih rečeh sedanjiga časa.
Ljubi moji! zaslišali ste v poslednjim listu Novic premembo vladanja, ktero so milostljivi Cesar vsim svojim deželam dali.
Slišali ste pa tudi, de take velike poprave se ne morejo v enim hipu izpeljati, zakaj v tacih važnih rečeh, ktere toliko razločnih dežela vtičejo, bojo mogli modri in pošteni možje iz vsake dežele, ktere si bo ona sama izvolila, na Dunaji skupej priti, de se bojo v vsih rečeh natanjko posvetovali in le to sklenili, kar bo za vsako deželo nar bolj prav. Pomislite le, če kak gospodar v svojim gospodarstvu kaj noviga napraviti hoče, de se to ne more neutagama zgoditi. Koliko menj pa se more to na naglama v takim velikim gospodarstvu zgoditi, kakor je naše cesarstvo! (…)
Novo vladanje našiga cesarstva bo prihodnjič tako, de ne bo smel nihče z deržavnimi denarji delati kakor bi hotel, ker se bo vse očitno delalo, in ker bojo mogli tudi nar vikši Cesarjevi služabniki za vsako stvarico dobri stati, kar bojo storili.
Dozdej ni bila taka. Podložniki so plačevali, pa niso zvedili, kam so njih denarji šli. Cesar, pobožen, pošten in pravičen Gospod, so mislili, de gre vse po lepim redu in po volji svojih podložnih, – zdej pa so zvedili, de to ni bilo res, – in de so ljudstva že davnej želele eniga in druziga polajšanja. Pa Njih pervi svetovavec, kterimu so zdej slovo dali, jim ni hotel nič od tega povedati. (…)
Nek drug bedak, tudi v gosposki suknji, je kmete šuntal, rekoč: »konstitucija je: de boste dvakrat več davkov plačevali, kakor poprej.« – Taciga goljufa bi gotovo smeli berž v žakelj zavezati in ga v vodo vreči, ker je puntar in šuntar zoper milostljiviga Cesarja, ki bojo po konstitucii svojim ljudstvam vse dovolili, kar bo le moč dovoliti. (…)
Kmetijske in rokodelske novice, 29. marca 1848
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib