Vsak čut, ki ga imamo, nam za nekaj služi. Že res, da če ne vohaš, ti tudi nič ne smrdi. Ko sem bil pri prijatelju na kolinah, so mi dali prati čreva. Ne smejte se mi. Tudi zrak ob cesti z gostim prometom se mi ni zdel onesnažen. Žal pa tudi nisem vohal jesenskega listja in gob v gozdu ali pa sušečega se sena in razžaganih drv. Ali pa tisti vonj po dežju… Hrana? Seveda pri okusu sodeluje tudi vonj jedi, a človek se pač navadi na marsikaj. Da ne vohaš, je vendarle lažje sprejeti, kot da ne vidiš ali slišiš. Vsaj mislim tako. Na novo sem »odkril«, kako dobro je lahko kakšno vino. Ali čaj. Dišavnice so spet v moji kuhinji. Res, koliko vonjev nas obdaja, prijetnih in neprijetnih. Tudi neprijetni imajo svoj pomen.
Se pa naše dojemanje, kateri vonji so prijetni in kateri ne, kateri so v družbi sprejemljivi in kateri ne, spreminja skozi zgodovino. Ko sem bil še otrok, smo se kopali enkrat na teden. Dvomim, da sem si pogosto zamenjal srajco na primer. Verjamem, da bi bilo tudi danes podobno, če ne bi izumili pralnega stroja, kajti na roke prati vse te današnje bolj ali manj umazane količine perila bi bilo res mukotrpno opravilo. Preprosto si ne predstavljam, kako bi to zmogli. Razen če bi to delo pač opravljali drugi namesto nas. No, ampak poudarek je seveda na vonjih. Če bi se danes v takem stanju, kot sem bil kot otrok, nekje proti koncu tedna pojavil v šoli ali na avtobusu, bi verjetno ljudje dobesedno vihali nos nad mano. Dandanes skoraj ne moreš več stopiti v stranišče, ne da bi omamno dišalo po nekih približno cvetličnih vonjih. Dišati mora oprano perilo, če ne, nimamo občutka, da je čisto.
Meja med smradom in prijetnim vonjem se ves čas spreminja. Lahko bi celo rekli, da se ljudje skrivamo za tujimi vonji. Vsak ima pač takega, kakršnega si izbere. Čakam samo še na to, da bodo odišavili bencin in dizel. Potem bo svet (skoraj) popoln.
