Zadnja pika: Žlebna sodba

Lepo je v dolini Šenčurjanski. Krompir vsako leto bogato obrodi, godlja se pozimi kuha, ob pustnem času se skozi vas vije vesela povorka. Ljudje se imajo radi, drug drugemu nagajajo le, če je res nuja. In nuja vsake toliko potrka na vrata. Tako se oni dan pripeti, da Tinček Šenčurski na rob strehe žleb namesti. Da mu voda ne bo kajžice zalivala, pač pa jadrno odtekla stran. A glej ga zlomka. Ob hiški jarek teče že od pamtiveka. Dež pada na Tinčkovo streho, kapljice se v curke zlivajo, te v žlebiček, po žlebičku pa v – jarek. In voda, ta hudič ferdamani, ki je hujši od ognja, ki ga lahko pogasiš, vode pa nikdar, vedno najde svojo pot in teče po jarku nazaj v Tinčkovo hišico.