Podelitev zlatih globusov je površen, a že tradicionalen vpogled v tekmo za prestižne oskarje. Lani so recimo stavnice na podlagi tega veliko zmago napovedovale zgodovinski drami 1917, nazadnje pa je podelitev minila v znamenju južnokorejskega Parazita, ki je kot prvi tujejezični film prejel glavno nagrado in skupno štiri oskarje. Združenje tujih novinarjev v Hollywoodu ima namreč 87 članov, medtem ko je ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti sestavljena iz skoraj 10.000 članov, povrhu pa so to ljudje, ki dejansko delajo v filmskem poslu. A letos zna biti nekoliko drugače, saj so bili globusi, ki bi jih navadno razdelili januarja, podeljeni le nekaj dni pred začetkom glasovanja o nominacijah za oskarje. Potemtakem se konec letošnjega aprila Chloé Zhao in njenemu nizkoproračunskemu filmu Dežela nomadov obeta zgodovinsko slavje.
Zgodovinsko najprej zato, ker so bile letos prvič v zgodovini v kategoriji najboljše režije nominirane tri ženske, poleg Chloé Zhao še Regina King za dialoško zgodovinsko dramo Noč v Miamiju in Emerald Fennell za triler komedijo o spolnem nasilju Obetavna mladenka. Drugič pa zato, ker je kitajska režiserka z zmago postala druga ženska z globusom za režijo, prva po 40 letih in sploh prva Azijka, ki ji je to uspelo. Glavno nagrado pa je, kot rečeno, prejela njena drama o ljudeh, ki namesto da bi živeli v hišah, živijo na cesti. V zgodovinskem kontekstu oskarjev bi ponovitev takšnega dosežka pomenila veliko za ženske ustvarjalke, saj je bilo v 92 letih za režijo nominiranih zgolj pet režiserk, edinega doslej pa je za Bombno misijo (2008) odnesla Kathryn Bigelow.
Netflixovi Kroni štiri nagrade
Raziskava o zastopanosti spolov v filmski industriji sicer za leto 2020 pokaže, da so ženske režirale 16 odstotkov od stotih najuspešnejših hollywoodskih filmov, za kamero pa tudi pri drugih nalogah še vedno vlada veliko neravnovesje. Prekinjajoča povezava, ki je zaznamovala podelitev, je bila v tem pogledu povedna prispodoba ponavljajočih se klicev po raznolikosti. Ne gre na tlesk prstov. Pot je še dolga, vmes so postanki, ki so tudi posledica opisanega, torej da se mora najprej izboljšati reprezentacija za kamerami. Združenje tujih novinarjev v Hollywoodu je bilo povrhu letos znova tarča ostrih kritik, ker med svojimi 87 člani nima niti ene temnopolte osebe. V povezavi s tem je že pred podelitvijo odmeval spregled serije Lahko te uničim, ki si sploh ni priborila nominacij, so pa bili med nagrajenci denimo Daniel Kaluuya (Judas and the Black Messiah) in John Boyega (Small Axe) ter animiranka Duša. Prvi Pixarjev film, ki ima v glavni vlogi temnopoltega moškega, je recimo dobil globus za najboljšo animacijo in za najboljšo glasbeno podlago.
O tem, da se na podelitvah res kažejo obrisi drugačnih časov, pa spregovori tudi največji poraženec podelitve, črno-beli film o nastajanju Državljana Kana Mank, ki je po šestih nominacijah ostal brez nagrade. Hollywood ima namreč navadno rad zgodbe o Hollywoodu.
Veliki met je po drugi strani uspel Netflixovi Kroni, ki je osvojila štiri zlate globuse, tudi kipca za najboljšo dramo in za najboljšo igralko, ki si ga je za portret princese Diane prislužila Emma Corrin. Največje presenečenje je sicer najbrž zlati kipec za Andro Day (The United States vs Billie Holliday), ki je ugnala veliko favoritko Frances McDormand (Dežela nomadov), najbolj čustveno pa je bilo, ko je posmrtno priznanje za Chadwicka Bosemana, ki je lani izgubil bitko z rakom, v solzah sprejela igralčeva vdova Taylor Simone Ledward. »On bi zdajle povedal kaj čudovitega, jaz pa nimam njegovih besed.«
