Minilo je 29 let, odkar je slovenska država vsaj 25.671 ljudi izbrisala iz registra stalnih prebivalcev. Vse od leta 2007 so izbrisani, aktivisti in drugi obletnico zaznamovali v Socialnem centru Avtonomne tovarne Rog. Letos je dogodek potekal prek interneta. Udeleženci so lahko slišali zgodbe izbrisanih, njihovih otrok in aktivistov, ki so izbris postavili v kontekst aktualnega dogajanja. Strinjali so se, da precej tistih, ki so izbris ustvarjali in ga ohranjali, še vedno zaseda pomembne položaje in izvaja nove izbrise. »Zadnje mesece množično izkušamo situacije, ki odzvanjajo s tistimi, ki smo jih v prvih desetletjih doživljali številni izbrisani. Te so povezane z občutki, da si ne glede na to, kako se obrneš, ves čas nečesa kriv,« pravijo v Civilni iniciativi izbrisanih aktivistov in aktivistk in dodajajo, da ob tej priložnosti izražajo solidarnost z vsemi, ki so danes ilegalizirani.
Nekateri so izgubili življenje
Trenutka, ko je isti mehanizem, kot ga opaža danes, življenje spremenil njemu in njegovi družini, se je spomnil Ratko Stojiljković. »Bil sem otrok, ko sem šel leta 1992 z mamo na upravno enoto po dokumente. Spomnim se, kako ji je gospa za okencem rekla: 'Gospa, vi dokumentov nimate.' Natanko se spomnim njenega obraza in pogleda,« je dejal in razložil, da je mama, z njo pa tudi sam, dobila dokumente »minuto po tem«, ko je uradnica izvedela, da njen dekliški priimek zveni slovensko. Dokumentov pa ni dobil njegov oče. Njegov priimek ne zveni slovensko.
Ratka Stojiljkovića je ta trenutek zaznamoval. Od takrat naprej je bil podvržen represiji, ksenofobiji in stigmi – policije, oblasti, sosedov, vrstnikov, družbe na splošno. Vsaka od 25.671 zgodb o izbrisu je podobna tej in vsaka ji je različna. Svojo imata tudi Neisha Milkovich in Irfan Beširević. »Težko je bilo, ko smo v očeh okolice postali krivi za izbris. Vsi so nas obsojali in izgubila sem veliko dobrih prijateljev. Še težje je bilo, ker so zaničevali moje otroke. Za njih so bile posledice hude, izbrisa se še vedno sramujejo,« je dejala Neisha Milkovich, medtem ko je Irfan Beširević opisal, kako je preživljal čas brez pravic. »Še ko sem prišel na Rdeči križ, so mi rekli, da mi ne morejo pomagati, ker nisem imel dokumentov in nisem bil niti begunec,« je dejal. Ker ga zdravniki niso sprejeli, je brez zdravstvene pomoči preživel trombozo. »Ležal sem v kleti s 40 stopinjami vročine. Seveda bi lahko umrl,« je dodal. Da so mnogi zaradi izbrisa res umrli, je opozorila profesorica s filozofske fakultete Uršula Lipovec Čebron – nekateri po deportaciji v vojni, drugi so na hitro hudo zboleli, tretji so storili samomor.
Izbrisani ljudje in izbrisani prostor
Kljub sodbam sodišča za človekove pravice v Strasbourgu in ustavnega sodišča država Slovenija nikoli ni izdala uradnega dokumenta z opravičilom, kaznovan ni bil niti nihče od povzročiteljev. »Najbolj pomembno je, da se obsodi krivce. Potem se morda take stvari ne bodo več ponavljale. Kar se nam zdaj dogaja, pa je kolektivni izbris vsega,« je dejala Aleksandra Todorović Novak, hči pokojnega predsednika društva izbrisanih Aca Todorovića. Ko je govorila o kolektivnem izbrisu, je govorila tudi o izbrisu prostora izbrisanih, to je bil Socialni center v Avtonomni tovarni Rog, ki ga je občina porušila. Kaže, da je bil izbrisan tudi velik del arhiva, kajti omare, v kateri so shranjevali dokumentacijo, še vedno niso dobili nazaj.
Prav zato, ker svojega prostora nimajo več, je bila letošnja obletnica še nekoliko bolj žalostna. »Najhujša bolečina je, ker je ne moremo izvesti tam, kamor je bil boj izbrisanih umeščen in ker lahko v tem smislu govorimo le še o zgodovinski spominu. Zdaj smo izbrisani in rogovska skupnost v istem košu odpadnikov,« je dejala aktivstka Maruša Golob. Profesorica na fakulteti za socialno delo Jelka Zorn je izpostavila, da so tako ljudje izgubili svoj politični dom, Ratko Stojiljković pa je razložil, da se v zadnjem letu dogaja to, na kar je opozarjal ves čas – da se bo represija, ki so jo doživljali izbrisani, razširila na precej večjo množico prebivalstva, medtem ko je nasilno metanje ljudi iz Roga primerjal z metanjem izbrisanih iz države.
