Toda takrat ni nihče računal na tajni Londonski memorandum, sklenjen leta 1915 med Italijo in silami antante, po katerem bi, če bi Italija obrnila orožje proti centralnim silam, ki jim je ob izbruhu vojne sicer tudi sama pripadala, med drugim v »trajno last« dobila tudi Trst, Gorico, Istro in vso dolino reke Soče z zaledjem. Zaman so bila po koncu vojne prepričevanja naših, da na teh ozemljih živi večinski slovenski živelj. Zavezniki so Italiji izpolnili obljubo, ta pa si je, opita od zmagoslavja, samovoljno in nasilno s prekoračitvijo demarkacijske črte prisvojila še več slovenskega ozemlja, kot je bilo predvideno. Italijanske sile so nameravale vkorakati celo v Ljubljano, a so jih nekje pri Vrhniki z ostrim ultimatom zaustavile čete Kraljevine Srbije pod poveljstvom podpolkovnika Stevana Švabića. Med zasedenimi kraji na naši strani demarkacijske črte je bil tudi Logatec z okolico, ki so ga na podlagi sklepov Pariške mirovne konference iz leta 1919 Italijani vendarle morali vrniti Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Izpolnitev sklepov in razmejitev, določenih na tej konferenci, so kar lep čas ignorirali, toda pred natanko 100 leti so Logatec italijanske oborožene sile vendarle morale prepustiti jugoslovanskim.
Slovesna zasedba odrešenega ozemlja.
Nad 7000 naših rojakov se je včeraj združilo z majko Jugoslavijo, od katere jih je tako brutalno ločil po razsulu Avstrije italijanski imperijalizem, še predno so se mogli zavesti, da so rešeni nemškega jarma. Dve leti in pol so čakali sedaj, koprneli in trepetali. Tudi rapallska konferenca jim ni prinesla pravega oddiha, saj so Italijani vedno znova zatrjevali, da še ni ničesar gotovo. Še v četrtek, ko se je razvedelo, da pride te dni naša vojska in so začeli prebivalci logaškega ozemlja izobešati zastave, so se hoteli Italijani pokazati za trdne gospodarje. Pobrali in zaplenili so vse razobešene slovenske zastave.
Včerajšni dan pa je prinesel končno odrešenje in zadoščenje vsaj temu malemu koščku naše, dosedaj od tujcev teptane zemlje. Pod vodstvom našega generala Maistra so zasedle jugoslovanske civilne in vojaške oblasti logaško ozemlje, ki nam pripade po rapallski pogodbi, in prevzele upravo v svoje roke. Laškega gospodstva nad lepimi logaškimi hribčki je za vedno konec. (…)
Jugoslavija, 27. februarja 1921
Število neosvobojenih rojakov.
Te dni zasedajo naše oblasti ono ozemlje, ki so ga imeli dotlej zasedeno Italijani, ki pa pripade nam glasom Rapallske pogodbe. Po sredi našega kompaktno slovenskega ozemlja se vleče nova mejna črta, ki bo za bližnjo bodočnost ločila Slovence italijanskega državljanstva od istokrvnih Slovencev Jugoslavije. Pred našimi očmi se bo utisnila meja sredi našega narodnega telesa, in nehote bomo vedno gledali našo ljubo Slovenijo razcepljeno na dvoje, da celo na troje.
Gotovo nas bo te dni zanimalo, koliko naših sonarodnikov je ostalo onstran novih meja. Poskusimo si napraviti sliko o tem, v kolikor gre to na podlagi ljudskega štetja iz leta 1910.
V italijanski oblasti se nahaja cela Goriška, ki šteje glasom avstrijskega štetja iz 1. 1910. 154.537 Slovencev in sicer vse v kompaktnem slovenskem ozemlju. Trst in okolica šteje po uradnih podatkih 56.908 Slovencev in 2396 Srbohrvatov. Dalje je ostala italijanska cela Istra, od katere nam je ostala le dobra polovica občine Kastav, ki ima kot sploh občine v Istri, ogromen obseg in veliko prebivalstva – približno okrog 10.000 ljudi, in pa otok Krk, ki šteje 31.250 prebivalcev, z neznatno izjemo le naše narodnosti. V Istri smo izgubili potemtakem 55.407 Slovencev in okroglo 135.716 Srbohrvatov. Na Notranjskem smo izgubili ves Postojnski politični okraj in od Logaškega političnega okraja Idrijski sodni okraj razen skoro cele Žirovske občine, skupaj okroglo 56.000 Slovencev. (…) Vrh tega imamo Beneške Slovence še od preje v Italijanski državi; njih število ne presega 35.000 duš. Naposled imamo še Italijansko Koroško, Trbiž, Kanalsko dolino, kjer se nahaja sicer polovica Nemcev, a šteje naš živelj po našem štetju 3379 duš.
Skupaj je ostalo sedaj v okvirju Italijanske države glasom Rapallske pogodbe okroglo 361.000 Slovencev in okroglo 154.000 Srbohrvatov, torej skupno kakih 515.0000 Jugoslovanov. (…)
Jugoslavija, 27. februarja 1921
Novi fašistovski izgredi v Trstu.
Snoči je zopet izbruhnil fašistovski bes v vsej svoji strahoti.
Že tekom nedelje, a še bolj pa tekom včerajšnjega dneva so se začele raznašati po Trstu prave tatarske vesti o dogodkih v Logatcu. Govorilo se je, da so Jugosloveni na najnasilnejši način zasedli Logatec, da so oskrunjali italijansko zastavo, pretepali italijanske železniške nameščence, da celo, da so obstreljevali kolodvor. Te vesti so raznašali predvsem italijanski železničarji, ki so organizirani v fašistovski »delavski zbornici«. Sklicali so celo dva shoda, na katerih so s takimi vestmi hujskali ljudstvo. (…)
Po železniškem protestnem zborovanju na Velikem trgu, so se v ulici Teatro, kjer imajo fašisti svoje prostore, začele zbirati manjše skupine fašistov, ki so potem čisto mirno odšle proti Goldonijevemu trgu in ulici Madonnina, kjer se je na številki 15 nahajal delavski dom, kjer je imela sedež tudi socijalistična delavska zbornica. Ob vhodu v ulico Madonnina so se posamezne skupine združile in potem skupno vdrle pred Delavski dom. V poslopju so se nahajali samo hišnik, dva uradnika, nekoliko uradnic in par otrok. Te so pozvali, naj nemudoma odidejo. Takoj nato pa so se zaslišale eksplozije, žvenket šip in razbijanje. Skozi okna pa je začelo leteti pohištvo, knjige in druge take stvari. Kmalu se je pokazal tudi dim in zatem plamen. (…)
Ko so opravili svoje delo pri Delavskem domu, so fašisti krenili v ulico sv. Frančiška hoteč naskočiti zopet, sedaj že petič, tiskarno »Edinosti«, ki pa je bila močno zastražena po orožnikih. Skušali so vdreti v tiskarno, kar se jim pa ni posrečilo. (…) Razbili so tudi šipe na pritličnih vratih. (…)
Jutro, 2. marca 1921
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib