Vojteh Ravnikar (1943–2010) je v slovenski arhitekturi pustil nedvomen pečat, a globok vtis je pustil tudi kot osebnost, nadarjena z neverjetno zmožnostjo povezovanja ljudi. Memorialna razstava Vojteh je postavljena v projektni prostor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, do katerega vodijo polžaste stopnice paviljona, na vrhu katerega je še en, manjši kovinski paviljon. A ta projektni prostor je v prenovi, zato je prizorišče razstavljenih del pravzaprav gradbišče. Kar, zdi se, povsem ustreza duhu arhitekta, pa tudi generaciji tranzicije, ki nekako ne ve, kje je, in ji pripadata tudi kustosinji Piera Ravnikar in Kristina Ravnikar; pa tudi nekakšni koncentriranosti razstavljenih del umetnikov, ki so se v ta prostor umestili. Ali kot zapiše Maruša Zorec na svoj zid: »Zid je lok, nagovor arhitekture, prolog za tisto, kar se bo zgodilo, ko boš stopil v hišo.«
Spomin, ki spodbuja
»Zamisel za takšno obliko spomina ob obletnici Vojtehove smrti, ki bi prinesla umetniške odzive nanj in na njegovo delo, je dozorela doma,« pravi hčerka Kristina Ravnikar. Z mamo sta namreč iskali način, ki bi bil čim bolj v duhu njegove neverjetne zmožnosti povezovanja različnih ljudi, ki so se potem dopolnjevali: »Razstava je torej nekakšno ponovno snidenje njegovega omizja, ki sem ga živela tudi jaz.«
S tako izdelanim konceptom sta odšli h kustosinji in lastnici Ravnikar Gallery Space Pieri Ravnikar (ki se zgolj po naključju piše enako), in ta je predlagala, da »omizje« razširijo še na mlajšo in najmlajšo generacijo, ki arhitekta ni poznala in ji je bil zgolj navdih. Tako je nastala skupina desetih, ki so z vso zavzetostjo oblikovali vsak svoj hommage, nova dela ali nove kompozicije.
»Ravno Tadej Vaukman s svojim avtoportretom, razgaljen in s hrbtom proti nam, s pogledom naprej, kaže to pot, ki se nadaljuje, saj nova generacija ustvarja novo zgodovino. Po drugi strani pa Tanja Radež nekako povzema bližnjo preteklost iz povsem druge perspektive z besedami: Deset let ali kaj zamuja Vojteh Ravnikar.«
A poleg starejših in mlajših sta na razstavi navzoča tudi dva arhitektova umrla prijatelja. Prvi je Ravnikarjev prijatelj Nacho Criado (1943–2010), ena osrednjih osebnosti španske eksperimentalne umetnosti, čigar podoba je projicirana na steno in ki opazuje neki diapozitiv, drugi je, na koncu, ko obhodimo krog, Miljenko Licul (1946–2009), ki ga »zastopa« Ravnikarjeva knjiga Zimski dvorec Bloke, ki jo je Licul oblikoval. Ob njej leži srebrna šatuljica za zdravila, ki jo je Licul, ko sta bila že oba zaznamovana z boleznijo, podaril prijatelju Vojtehu.