No, pri vremenu pa se dogaja ravno to – prav nič se ne trudimo zanje, v času kolikor toliko natančnih vremenskih napovedi nas pravzaprav niti ne presenetijo več povsem. Vremenski rekordi so omejeni na naše zavedanje, na dobo meritev, ki jo imamo, kajti potreba po merjenju temperature res ni nekaj osnovnega, kar bi bilo potrebno za človeški obstoj – pravzaprav so morali najprej iznajti termometer. In kolikor toliko standardizirane termometre imamo šele nekako od 17. stoletja dalje. In potem se je vsa zgodba z meritvijo temperature lahko začela.
Vremenski rekordi pogosto niso nekaj pozitivnega. Izražajo ekstremne odklone od pričakovanih vremenskih razmer, od podnebja. A kljub temu niso nujno nekaj ogrožajočega. Če se temperatura na primer kje za en dan res dvigne tako visoko, kot je še nismo izmerili, je to morda zanimivost, ki je vredna omembe v medijih. In nekateri se bodo ob taki novici začudili, morda se jim bo zdelo razburljivo, nekaj časa se bodo o tem lahko pogovarjali. A en rekordno topel dan seveda ne pomeni kaj dosti, če se ne začne to prepogosto dogajati. In če se, potem se lahko zamislimo in začnemo špekulirati, da se z vremenom in podnebjem nekaj dogaja, da postaja toplejše.
A podnebje lahko postaja toplejše tudi na tišji način. Rekord štrli iz povprečja, če pa se začnejo pojavljati obdobja z nekoliko povišanimi temperaturami, brez rekordov, so posledice kljub temu lahko usodnejše. Sredin rekord na Goriškem in Vipavskem bi tako lahko nekako »obvisel v zraku« kot osamljen primer, ki bi se pač ponovil ali približno ponovil čez nekaj časa. Teden in več zaporednih izjemno toplih, a ne rekordnih dni pa pomeni dosti več. Kar pojdite v naravo in poglejte posledice tega toplega vremena – enemu izjemno toplemu, rekordnemu dnevu tega ne bi uspelo narediti. Saj je prijetno, nič ne rečem. A ker naše vzhičenje nad to prezgodnjo toploto ne vpliva na potek vremena v prihodnje, se mu lahko brez slabega občutka prepustite. Raje se zamislite, zakaj do tega prihaja.
