»Dokler smo imeli isti potni list, sem bil vedno tujec v Ljubljani, ko zdaj prihajam z drugim pasošem, pa sem nenadoma domačin. Nič mi ni jasno. V ljudeh se dogajajo čudne stvari. Žalosti pa me, da smo se morali raziti na tako grd način, da smo lahko prišli nazaj na 'dobrodošli',« so znane besede Đorđa Balaševića iz leta 1995, ko je v Sloveniji nastopil drugič po osamosvojitvi. A konec osemdesetih in na prelomu devetdesetih, ko se je Slovenija odcepljala, v Srbiji pa so se vrstili mitingi z Miloševićem, je tudi Balašević na domačih koncertih o Slovencih stresal opazke, ki so bile približno tako žaljive kot tista od Bore Đorđevića o konjušarih. Danes bi se dalo pomisliti, da sta bila oba predvsem prizadeta. Vsekakor se je med njegovimi kritiki obče in od začetka kariere izrekala teza, da se preveč podreja občinstvu. Na hrvaškem portalu Index.hr so na primer zapisali, da je bil tip, ki mu je bilo lažje izdati lasten narod kot svoje občinstvo.
»Bil je izrazit nenacionalist,« pravi Gogo Rukavina, dolgoletna gonilna sila festivala Lent v Mariboru in Balaševićev mariborski prijatelj. V Maribor se je Balašević v devetdesetih za nekaj časa tudi preselil, deloma tudi zato, ker je izrazito glasno nasprotoval politiki Slobodana Miloševića. Leta 1998 je šel pet v Sarajevo in posvetil skladbo Vukovarju ter nasploh zavzel dosledno pacifistično držo. Sedanji predsednik Aleksander Vučić je pred leti v televizijski pojavitvi na njegovo sliko narisal tarčo in ga poimenoval »cenena fukara, ki poje za muslimane, namesto da bi pel za srbske otroke«. Đole je pel za žrtve min. Zadeva se nadaljuje. Dogajajo se javni notranji družinski prepiri. Zaradi Balaševića se Ceca te dni prepira s svojim sinom. Ona je njegova privrženka, njen potomec pa ne, češ da je izdajalec srbstva, ker je na zagrebškem koncertu dejal, da govori pokvarjeno hrvaščino, torej srbščino.
Čustveni vrtiljak
Lahko bi se reklo, da je bil Balašević glasnik neke normalnosti želečega si srednjega razreda. Od politično pro-ZK korektnega do liberalnega, ki je bival v ideji, da bi Jugoslavija lahko morda celo postala normalna država. Ljudi z dokončano fakulteto ali tudi ne, z idejo o družini, službo, kompletno belo tehniko, počitnicami, kariernimi nervozami, lahko tudi s kreditom in z ne preveč časa za zabavo. Skozi arhaične junake, kot je bil Vasa Ladački, ki se je bogato poročil, vendar umrl mlad od žalosti, ker se ni odločil za »revno in lepo«, je Balašević občinstvu ponujal možnost za emotivne pretrese, kakršne je ponujala samo še narodna glasba. Ki pa je veljala za neokus. Bil je izvajalec, ki so si ga moški, ki glasbe niti niso redno poslušali, občasno privoščili solo. Na slušalkah in dobrem hi-fiju. Kajti Đole je govoril zgodbo o neizprosni preprostosti življenja in čustvih kot nečem najbolj osebnem, kar človek premore. Njegovi koncerti so delovali katarzično, njegove pesmi pa so zvabile solze. »Vsak Balaševićev koncert je čustveni vrtiljak tudi za nas glasbenike,« je povedal Ivan Zoranović, njegov zadnji kitarist iz pomlajene postave spremljevalne zasedbe.
Če je Oliver Dragojević, kot edina možna primerjava z Balaševićem, v kakšni skladbi zašel v bosanske melose, se je Balašević glasbeno strogo držal vojvodinske avstro-ogrske glasbene zapuščine. V Vojvodini, kjer biva več kot trideset različnih nacionalnih skupin, je ta raznolika in obsežna. Starogradske romanse, tamburice, bečarci, čardaš, country, svetovna (L. Cohen izrazito) kot jugoslovanska akustičarska zapuščina. »Pa kaj boš ti igral in pel? To počnejo ljudje, kot je Majda Sepe, ne pa ti,« je v enem od intervjujev obudil spomin na svoje začetke in razprave s starši o svoji prihodnosti. Edini, ki ga je v starojugoslovanski akustičarski branži priznaval za sebi enakovrednega, je bil črnogorski kantavtor Milutin Šobić, ki pa je po sestrini tragediji prenehal nastopati že v osemdesetih. Med slovenskimi glasbeniki se z Balaševićem največkrat primerja Zorana Predina – in prav njega je televizija N1 povabila za mnenje iz Slovenije. Tudi on je pesnik šansonjer in po mami Vojvodinec. A njegov slovenski vrstnik je predvsem leto starejši Andrej Šifrer, v njegovih zgodnjih delih, kot je Moj brat, pa lahko slišimo sorodno veder sentiment kot v nekaterih zgodnjih Balaševićevih, kot je Prva ljubav.
Kultni spremljevalni ansambel
Če je bil Balašević kapetan panonske ladje, je bil njegov prvi pomočnik Aleksandar Dujin, pianist iz Zrenjanina, ki je leta 1983 diplomiral na dunajskem glasbenem konservatoriju iz smeri jazz in bil dolgo tudi glasbeni urednik na novosadskem radiu. Sodelovala sta od leta 1978. On je ta, ki je Balaševićeve zamisli aranžiral, a tudi preostanek ansambla, ki je Balaševića spremljal, je kulten. Vsi so znali diskretno briljirati. Eden od njih je bil Dušan Bezuha - Duda, beograjski kitarist iz prve mestne lige, kamor spada še Dragan Jovanović - Krle, kitarist Generacije 5, ki je prav tako igral pri Balaševiću. Kajti Đole je kitariste iskal med tehnično najbolj izpopolnjenimi. Z Josipom Bočkom, kitaristom iz Osijeka, ki je po mnenju mnogih najboljši jugoslovanski rock kitarist vseh časov, na čelu. Tudi producent prvih Balaševićevih solo albumov, torej skrajnih vrhov spoja besedila in melodije, kakršen je komad Pub. In druge zadeve. »Ko je govoril o sebi, je promoviral Vojvodino, tukajšnjo miselnost, vse nas,« je Dujin že pred časom rekel za Balaševića. Dušan Bezuha pa v teh dneh: »Đorđe je bil dober sodelavec, največji pesnik na tem območju. In bend je bil dober, Balašević pa vedno duhovit. Bilo je zabavno, ne samo na sceni, ampak tudi zasebno. To je velika izguba za vse nas.«
Težko je narediti izbor najboljših
Gospod je pustil za seboj obsežen katalog skladb. Skladb in besedil. Težko je narediti izbor najboljših. »U razdeljak te ljubim, prvi hit, je zaradi neposrednosti moj najljubši komad, seveda pa tudi zgodbe, kot denimo tista o Vasi Ladačkem,« nam je zaupal David Sluga, ljubljanski odvetnik, ki smo ga z vprašanjem o najljubši skladbi prestregli včeraj na ulici. Na podobno vprašanje je Esad Babačić, pesnik in pevec, odgovoril: »Komad Tretja izmena vrača tuj dolg mi je bil takrat najbolj všeč. Za večne krivce.« V vrhu osebne lestvice Goga Rukavine je Nedostaje mi naša ljubav, na vrhu lestvice hrvaškega Jutarnjega lista pa Devojka sa čardaš nogama in tako naprej po spletu. Kjer je manifestacij navezanosti na njegovo glasbeno zapuščino nepregledno veliko. Jugoslavija je ljubila romantiko in je je bila polna, Đorđe Balašević pa je bil njen uradni medij.
