Upor, 2.

Virus na videz popušča, a ob trenutnih dobavah cepiva in podmeni, da ga bo treba vsako leto obnavljati, nič ne kaže, da bomo kdaj dosegli zadostno precepljenost, da bi se ga znebili. A vsaj upanje ostaja.

Težje bo z vlado. Poskus zamenjave se ni posrečil. Brutalnost in neotesanost trinoga, njegove tolpe in kolaborantov je vedno hujša. Nevzdržno postaja grobo in načrtno rušenje družbe in njenih podsistemov ter sistematično prevzemanje oblasti z nastavljanjem nekompetentnih poslušnežev na vseh nivojih. Ob vsaki priložnosti se na ulicah pojavijo horde oklepljenih in oboroženih policistov, ki skrbijo za ustrahovanje ljudstva. Ob petkih se tako pred parlamentom zbere le še peščica najbolj vztrajnih protestnikov, ki jim strah še ni prišel do živega.

In zdaj se je vlada lotila še prostora – ponovno! Prostor je omejena dobrina. Vsak poseg vanj je skoraj večen in vpliva na življenja mnogih generacij. Zato postopkov za omogočanje posegov v prostor nikakor ne bi smeli poenostavljati, ampak bi jih morali strogo regulirati, nadzorovati in preverjati. Kdor koli se ozre okrog sebe kjer koli v naši deželi, bo razumel, zakaj je to nujno potrebno.

V obravnavi so namreč spremembe gradbene in prostorske zakonodaje, ki naj bi spet poenostavile postopke in razširile pristojnosti različnim projektantom. V medijih je bilo objavljenih veliko zapisov, ki podrobno pojasnjujejo nesmiselnost in nepotrebnost predlaganih sprememb in drugih, ki se jih trudijo opravičiti. Žal stroke, ki vsakodnevno dobro sodelujejo, zdaj v javnosti perejo umazano perilo in želijo na tak način izsiliti politične odločitve.

Skozi tisočletja gradnje, ki v zadnjih desetletjih postaja vse bolj kompleksna, se je razvilo precej natančno vedenje o potrebnih znanjih in kompetencah tistih, ki posege v prostor načrtujejo in izvajajo. Ta specifična strokovna znanja bodoči tehniki in inženirji pridobivajo na različnih šolah. Vsi ne znajo vsega. Kot na vseh področjih je pomembno, da dobro obvladajo znanje stroke, v kateri delujejo, in konstruktivno sodelujejo z vsemi za posamezen projekt potrebnimi strokovnjaki. Izkaže se, da ustrezno izobrazbo za celostno načrtovanje in oblikovanje prostora in posegov vanj pridobijo le arhitekti. Za opravljanje tega dela jih je družba tudi pooblastila.

Razlog za to, da si vsi želijo delati skoraj vse, je seveda v denarju. Gre namreč za to, kot je v odličnem prispevku pojasnil kolega Aleš Vrhovec, kako velikim omogočiti še več. Pametna država pa bi morala pravilno postaviti prioritete in pustiti ureditev takšno, ki določa vloge v sitemu glede na strokovna znanja, ki jih je preverila in za katera izdaja certifikate. Prav nič ni namreč narobe z obstoječim sistemom, ki predvideva, da projekt vodi pooblaščeni inženir, katerega stroka pri bodoči gradnji prevladuje.

Glede pomena in potrebnosti arhitekturnih natečajev za večje državne investicije je bilo povedano že veliko. Natečaji so nujni, saj med več predlogi omogočajo izbor strokovno najprimernejše rešitve za nameravano gradnjo. Prostor je preveč dragocen, da bi ga ogrožali in uničevali z nepreverjenimi rešitvami najcenejših ponudnikov. Še več, arhitekturni natečaj bi moral biti obvezen tudi za vse večje zasebne investicije. Velike gradnje močno definirajo prostor in njegov razvoj ne glede na to, od kod prihaja denar in na čigavem zemljišču stojijo. Prostorski načrti gradnje sicer v grobem regulirajo, a pametni državi absolutno ne bi smelo biti vseeno, kakšna bo njena arhitektura.

Predlaganih škodljivih sprememb gradbene in prostorske zakonodaje torej ne smemo dopustiti. Uprimo se. Uprimo se tudi načrtnemu spreminjanju družbe, ki smo mu priča. Uprimo se zlorabi policije v politične namene. Uprimo se na vseh področjih in vseh ravneh.

Ali veste kdo so izvoljenci naše volilne enote v državnem zboru? Pišite jim! Pišimo jim vsi in zahtevajmo, da nam prisluhnejo. Pogosto. Če nočejo ali ne morejo uveljaviti naših zahtev, naj odstopijo.