Leta vsekakor nismo preležali na kavču, 20-članski kolektiv je bil ves čas v polnem pogonu. Poleg tekočih smo zasnovali več projektov kot prilagoditev na novonastalo situacijo, tehniki so ustvarili svoj avtorski projekt. Umetniško ekipo je epidemija zasačila na začetku dela nove predstave Odvečni, ki jo je navdihnil esej Odvečni človek Ilije Trojanowa o uničujoči, rušilni sili kapitalizma, ki se v imenu dobička sistematično odreka tako človeku kot človeštvu. Svoje raziskave, ideje in izzive drug drugemu so plesalci skupine EN-KNAP Group spomladi 2020 posneli v izolaciji kot serijo videoposnetkov, ki so si jih dnevno izmenjevali ter redno objavljali na spletu. Po dveh mesecih izolacije so junija specifike individualnih materialov preselili nazaj v studio in jih kolektivno razvili v posamezne sekvence predstave Odvečni, ki je bila premierno izvedena oktobra, en mesec pred načrtovanim terminom. In naslednji dan so se vrata gledališč zopet zaprla.
Prazna dvorana pa vam je prišla tudi prav, kajne?Drži, v njej smo namreč že novembra vzpostavili laboratorij za projekt Oder360, v katerem obstoječe predstave posnamemo s 360-stopinjskimi kamerami, s sredine odra. Od 20 do 30 gledalcev si potem z VR-očali in slušalkami lahko ogleda posnetke, dogodek pa je mogoče izvajati v katerem koli prostoru, kjer koli na svetu. Tudi tam, kjer ni gledaliških dvoran ali kinematografov, saj vso potrebno opremo prinesemo s seboj. Vodja dogodka sedi v središču, obkrožen z gledalci na vrtljivih sedežih in moderira dogodek.
Izkušnje 360-stopinjskega okolja, kjer gledalec s premikanjem glave določa vizuro, znajo biti precej hektične, tako zaradi zoženega vidnega polja kot dvoma, ali gleda v pravo stran ali pa je dogajanje drugje.Res je. V tem okolju se gledalec sam odloča, kaj in kam želi usmeriti svojo pozornost. Klasični okvir proscenijskega gledališča, filmskega platna ali osebnega računalnika nadomesti sferičen prostor, kjer gledalec lahko spremlja dogajanje okoli sebe po horizontalni in vertikalni osi. Odprli smo nove možnosti in gradiva za raziskavo novega hibrida med gledališčem in filmom, v prihodnosti mogoče celo novega umetniškega žanra.
Tak ogled je torej še vedno družabni dogodek, ker se »klasično«, v skupini odpravimo v prostor, kamor v krog namestite vrtljive sedeže, prinesete VR-očala in slušalke, vendar pa ne gledamo iste predstave…Vsak gledalec si s svobodnim obračanjem in raziskovanjem sfere v živo »montira« svoj pogled na ponujene vsebine. Gre za voden družabni dogodek, za katerega kupiš vstopnico in ga ne moreš spremljati prek računalnika, za doživetje, kot da si na sredini odra med nastopajočimi, gre za pogovore med ogledom in po njem, gre za skupen aplavz. Najprej se bo gledalec s pogledom poljubno »sprehajal« po predstavi in si ustvarjal svoj »director's cut«, režijski rez, potem bo sledil pogovor, v ponovnem ogledu pa bodo na voljo pojasnila o avtorjevi ideji in pogledu.
Kot vodeni ogled slik po galeriji?Tako nekako, pri tem pa želimo biti vsaj na začetku z vsebinami zelo previdni in gledalce navduševati za odrsko umetnost, pozneje pa Oder360 kombinirati tudi z ogledom predstave v živo, na odru.
Do petka imamo objavljen tudi javni razpis za projekt Oder360, pri katerem v sodelovanju s Centrom za kreativnost pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje vabimo zainteresirane umetnike ali producente v produkcijsko, postprodukcijsko in distribucijsko sodelovanje. Se pravi, snemanje njihovih že narejenih predstav.
Sami pa smo na tak način posneli že tri predstave v produkciji EN-KNAP: Odvečni, Set and Reset/Reset in Pozor hud Ples, ki je namenjena mladim, kjer imamo že v sami predstavi vključenega nekakšnega virtualnega radovedneža, Juša Milčinskega, ki povezuje dogajanje in gledalce vodi skozi svet sodobnega plesa.
Mladi bodo verjetno imeli še najmanj težav. Kaj pa vprašanje simulakra? Bo 360-stopinjsko okolje spodrinilo že tako in tako ogroženo izkušnjo živega?Vsekakor bo to za mlade lažje, že prej smo si želeli priti v šolske prostore, telovadnice, s to opremo pa bo to dokončno mogoče. Glede tega medija kot nadomestka živega plesa pa naj rečem: nič ne more nadomestiti žive gledališke izkušnje, tako kot je, ob vseh bojaznih, ob izumu prve kamere ni nadomestil niti film, ki je veljal za simulaker gledališča; a se je enostavno izkazal za nov žanr.
Zato resno preučujemo to novo okolje, ki bi lahko na nov način promoviralo ples in ga približalo potencialnemu novemu občinstvu.
Nocoj imate spletno premiero mladega koreografa Tamása Tuze Cogito. To bo torej še klasičen posnetek?Tamás, ki je predstavo Cogito ustvaril z novo zasedbo skupine EN-KNAP Group, je imel čudovito premiero za omejeno, interno publiko, sicer pa je prestavo v klasični tehniki posnel in zmontiral v sodelovanju z našim sodelavcem Andrejem Lamutom. Smo namreč mnenja, da le redki »live stream« prenosi uspešno preskočijo iz odrske v filmsko stvarnost in da so ob trenutnem zaprtju gledališč le nadomestek.
Nedavno ste izstopili iz Nacionalnega sveta za kulturo (NSK), ki je s sej izključil javnost in nam pošilja le »birokratske« povzetke. Zakaj ste se odločili za ta korak?V tej sestavi nisem več videl svoje vloge. Želel bi si konkretnejših odzivov, a sestava sveta po moje tega ni omogočala. Ob vsem podpihovanju sovraštva do sodobne umetnosti in nevladnih organizacij, ki smo ga bili deležni zadnje leto, ter načrtovanih sistemskih spremembah v kulturi bi ta institucija po moje morala kričati. A tega preprosto ni bila zmožna.