Fran Saleški Finžgar (1871–1962), pisatelj, dramatik in duhovnik, se je pred 150 leti rodil v Doslovčah pod Stolom na Gorenjskem, v revni kajžarski družini. V Ljubljano je prvič prišel bivat leta 1882, ko se je vpisal na gimnazijo, nato je študiral v Bogoslovnem semenišču. Služboval je v več koncih Slovenije, vse dokler ni leta 1918, star 47 let, dobil svoje zadnje fare v Trnovem v Ljubljani.
Dr. Mihael Glavan, raziskovalec in publicist s področja rokopisnega in starega knjižnega gradiva, ki je z etnologom dr. Janezom Bogatajem soavtor nedavno izdane obsežne monografije Franc Saleški Finžgar – vera v resnico, lepoto in pravico, poudarja, da Finžgar ni bil le pisatelj in duhovnik, ampak tudi izjemen govornik: »Vabili so ga na vse večje kulturne slavnosti, celo ob ustanovitvi prve Jugoslavije, bil je tudi prvi govorec za mikrofonom novoustanovljenega Radia Ljubljana. Bil je torej neke vrste zvezda na področju kulture, literature in javnih nastopov.«
Trnovski župnik
Etnolog dr. Bogataj, ki je tudi Finžgarjev sorodnik, pravi, da lahko njegovo bivanje v Ljubljani razdelimo na dve obdobji: življenje v trnovskem župnišču in potem v lastni hiši ob Gradaščici na Mirju oziroma Koleziji. Vedno pa je bil magnet za ljudi. »Že v župnišču so se pri Finžgarju zbirali intelektualci, kulturniki, politiki različnih prepričanj; v svojih spominih je zapisal, da so te literarne seje in srečanja včasih trajali kar vso noč. Zbirali so se tudi zaradi kvartanja, zelo radi so igrali tarok pa tudi remi in marjaš.« Med njimi so bili France Stele, Janez Jalen, njegov najboljši prijatelj Izidor Cankar, Janez Evangelist Krek. Zahajal je tudi v gostilno Pod skalco, kjer se je sestajal s književniki in znanstveniki. Včasih se je katera od teh druščin ponoči okopala še v Ljubljanici.
Finžgar je bil tudi izjemen organizator za gradbene podvige, prenovil je recimo v potresu porušeno trnovsko cerkev in na zgražanje mnogih arhitektov dal postaviti zdajšnje znamenite zvonike. Veliko je sodeloval tudi s svojim sosedom, arhitektom Jožetom Plečnikom – zamislila sta si cerkev svetega Mihaela na Barju, uredilo se je Trnovo s Plečnikovim mostom z drevesi. »Ko je Plečnik prišel iz Prage, je Finžgar pri mestnih oblasteh dosegel, da so ga začeli v večji meri upoštevati. Finžgar je Plečniku omogočal, da je realiziral določene projekte, tudi knjižne (izstopa Finžgarjeva Makalonca, op. p.), skupaj sta zasnovala Prešernovo hišo v Vrbi kot spomenik,« je še povedal Bogataj.
»Prijateljstvo je trajalo do smrti, Finžgar je Plečniku podelil tudi zadnje zakramente,« dodaja Marijan Rupert iz NUK, ki je o velikem prijateljstvu med sosedoma, ki še lesene ograje med vrtovoma nista potrebovala (»Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?« je rekel Plečnik), nedavno v Plečnikovi hiši v Ljubljani postavil razstavo (odprta bo še do 7. marca).
Nad političnimi ideologijami
V trnovsko cerkev so vedno napotili duhovnike, ki so imeli posluh za kulturo, pravi Rupert: »Ivan Vrhovnik, Finžgarjev predhodnik, je bil velik ljubitelj kulture, bil je med glavnimi odborniki družbe Cirila in Metoda, zelo dober prijatelj Simona Gregorčiča. Že prej sta se s Finžgarjem, ki si je želel v Ljubljano, v središče kulture in intelektualne spodbude, menila za to faro. Prvič sta bila neuspešna, drugič pa je Finžgar dobil podporo, tudi s strani liberalca Ivana Tavčarja.«
Drugače pa se Finžgar nikoli ni postavljal za kakšno politično ideologijo, dodaja Rupert, ne nazadnje je imel sam kar nekaj težav s Cerkvijo; zaradi njegove literature, zbodla jih je denimo povest Dekla Ančka, v kateri junakinja rodi nezakonskega otroka in jo zapusti mož, ali pa črtica Sibirija, v kateri eden od protagonistov stori samomor. Ko je leta 1938 razpadla revija Dom in svet zaradi Kocbekovega teksta o španski državljanski vojni, se je pridružil uredniku Steletu ter se opredelil proti frankističnemu nasilju. Med drugo svetovno vojno je zavrnil kolaboracijo (večkrat je o tem pisal škofu Rožmanu), ni hotel med partizane, zavrnil je tudi povabilo, da postane prvi predsednik Osvobodilne fronte (OF). Cerkveni politični krogi so kritično motrili tudi njegovo izjemno družabnost.
Življenje na Mirju
Preden se je Finžgar preselil na Mirje, se je najprej vselil v hišo v Pleteršnikovi ulici, a je prišel v nesoglasje z duhovnikom sostanovalcem. Zato je pozneje na Plečnikov predlog kupil sicer zamočvirjeno in poceni zemljišče na Mirju, tam postavil hišo – nekoč je bila to Dobrilova ulica 30, danes je Finžgarjeva ulica 12). Hišo je zgradil arhitekt Anton Suhadolc, Plečnikov učenec, mojster Plečnik pa mu je pozneje uredil okolico. Med drugim je izdelal lične potke ob Gradaščici, ki so se spuščale in dvigale, čemur je Finžgar pravil »gor pa dol«. Hiša na Mirju je slovela tudi po velikem vrtu s sadnimi drevesi in cvetličnimi gredicami, kar je duhovnik skrbno urejal sam.
Gospodinjila mu je Ana Finžgar, stara teta etnologa Janeza Bogataja, ki je s svojim starim stricem živel svojih prvih 15 let: »Stric Jur sem mu pravil. Veliko mi je pomagal pri domačih nalogah, pokazal mi je kakšno knjigo, ki jo moram prebrati. Po njegovi smrti smo se preselili v njegovo stanovanje, njegova delovna soba je postala moja soba. Prav njegova knjižnica je bila ključna, da sem se odločil za študij etnologije. Ko sem si ustvaril družino, sem se odselil, zadnji stanovalci sorodniki so bili moji starši in sestra.« Po smrti je Finžgar hišo zapustil SAZU, katerega ustanovni član je bil, trenutno pa je prazna in jo revitalizirajo.«