Na srečo živimo v državi, kjer je svoboda gibanja precejšnja. Le redki so primeri, kjer zaradi privatne lastnine ne smemo na sprehod, svobodno lahko hodimo po gozdovih, nabiramo gobe, čemaž in podobno. Ko sem bil v Angliji, sem ravno zaradi tega čez čas dobil občutek nekakšne ujetosti, saj sem se prosto lahko gibal skoraj le po parkih in redkih poteh na podeželju. Je pa tudi res, da je južni, nižinski del tam precej gosteje poseljen od Slovenije, kjer imamo veliko »praznega prostora«. Morda se teh prednosti še premalo zavedamo. Srečni smo lahko, da je tako.
Skoraj popolno svobodo gibanja imamo kar za samoumevno. Kar pa ni vedno dobro za druge. Dostikrat sem videl, kako so si sprehajalci naredili stezo kar čez travnik. Kmetu to najbrž ni bilo ravno všeč. Daleč od tega, da bi bil zagovornik omejevanja gibanja, a vendarle bi se morali zavedati, da pri tem ne smemo delati škode. V dobro lastnika in v dobro nas, ker zaradi tega v prihodnosti ne bo prišlo do zaostrovanja med lastniki zemljišč in ljudmi, ki ta zemljišča uporabljajo za svoje rekreativne potrebe. Tega zavedanja o medsebojnem spoštovanju je žal premalo. Ponekod je država uvedla omejitve gibanja zaradi naravovarstvenih razlogov. Tudi to gre marsikomu v nos. Ljudje bi radi vsako večjo vodno površino uporabili za jadranje, veslanje, vsak lep, zasnežen breg za smučanje, vsako pot in stezo za hojo in kolesarjenje, v dobri (in glasni) družbi… ali za pridobitveno dejavnost.
Po eni strani se veliko ljudi še kako zaveda, da je ohranjanje narave, tako okolja kot živih bitij, pomembno za naše preživetje, a »ne na mojih parcelah« ali tam, kjer hočemo kaj početi. V teh primerih pride do izraza zakon močnejšega, kar ljudje večinoma smo. Preostala živa bitja se nas praviloma bojijo in izogibajo. Po eni strani bi vsak od nas rad videl medveda v živo, veseli smo srnjadi na poljih in v gozdu, res lepo je videti jelena z mogočnim rogovjem, divjega petelina, veverico ali morda celo dosti bolj redkega bobra. A po drugi strani jim ravno s svojim početjem ožimo življenjski prostor in kratimo pravico do normalnega življenja.
Zato bi morali vendarle malo brzdati svojo »raziskovalno in osvajalno žilico« in sprejeti dane omejitve gibanja vsaj na tistih območjih, kjer so uradno uvedene. In imeti pri tem občutek, da smo nekomu s tem naredili nekaj dobrega. Pa čeprav to ni človek.