Plesalca in koreografa Žigan Krajnčan in Gregor Luštek, fotograf, videoumetnik Borut Bučinel in direktorica zavoda Exodos Ljubljana Nataša Zavolovšek gostujejo v Burkina Fasu v okviru mednarodnega projekta Share, ki je že njihov drugi projekt v Afriki. V prvem, 1 Space, so se osredotočali na umetnike in njihov razvoj, zdaj gre predvsem za ustvarjanje pogojev za domače in tuje umetnike.
(Neobstoječa) kulturna politika
Ukvarjajo se vsak s svojim področjem: Zavolovškova se spoznava s tamkajšnjimi kulturnimi institucijami in pogoji delovanja kulture, umetniki pa z izmenjavo znanj na področju plesa, zvoka, uporabe luči, videa.
Nataša Zavolovšek ugotavlja, da je delo v Afriki hkrati težko in lahko: »Lahko je, ker nam pomagajo na vsakem koraku ob vsakem času, občutek, da res lahko deliš svoje znanje, je neprecenljiv; in seveda se tudi mi učimo.« Težko pa je, »ker je ritem tukaj drugačen, Evropejci se predvsem učimo potrpežljivosti. Sicer pa spoznavam nove sisteme podpore kulturi, saj imajo kulturne politike le nekatere afriške države, na žalost pa umetnost v Afriki finančno podpirajo predvsem stare kolonialne sile, ki sem hkrati uvažajo svojo. Mi iz Slovenije imamo to prednost, da nimamo boleče kolonialne zgodovine, imamo pa izkušnje, kako iz nič narediti nekaj, kako se postaviti za kulturo in zahtevati boljše pogoje tudi za neodvisno kulturo.«
Afrika se ji zdi brbotajoča celina, vanjo se vračajo izobraženi mladi, ki postavljajo male kulturne centre, festivale: »Naš partner v Burkina Fasu je Aguibou Bougobali Sanou, koreograf in plesalec, ki občasno uči v Ameriki, z denarjem, ki ga zasluži tam, pa izvaja projekte doma. Pri projektu imamo tudi odličnega plesalca Adonisa Nebieja, ki ga bomo kmalu videli tudi na odru Cankarjevega doma.«
Ples z zaporniki
Projekt Zakaj ne? izvaja plesalec Žigan Krajnčan, v njem pa se loteva deradikalizacije in socialno-poklicne reintegracije zapornikov iz zahodnih regij Burkina Fasa s pomočjo kulture. Projekt temelji na plesu, tradicionalnem in sodobnem, gledališču, glasbi, scenografiji in tudi na seznanjanju z veščinami, povezanimi s temi dejavnostmi, kot sta upravljanje in administracija.
Krajnčan, ki je v Afriki prvič, je navdušen nad tem, kako ljudje ohranjajo veselje do življenja in do tega, kar delajo, ne glede na situacijo, v kateri se znajdejo. »Seveda niso vsi taki, ampak večina ljudi, ki jih srečujem, nosi to v sebi. To me neizmerno navdihuje, tako glede življenja kot glede umetniškega ustvarjanja; tukaj je umetnost del življenja in ne nekaj, kar se od njega ločuje.«
Gregor Luštek je imel delavnice kontaktne improvizacije že v Kamerunu, Južni Afriki, Senegalu, o izkušnji v Burkina Fasu pa pravi: »Bobo-Dioulasso je mesto, kjer čas, kot pravi Aguibou, teče za nami. Čakanje torej ne obstaja, ker se nikamor ne mudi. Toda večina plesalcev ne zmore plesati počasi in lahkotno. Pospešijo v kratkem času in začne se krčenje in raztezanje na dah. Njihovo zavedanje je minimalno, zatorej plesati v odnosu s partnerjem odpade, saj sami ne vedo, kje so. Edini zaveznik je ritem in medtem ko pospešujejo tempo, še ta včasih razpade. Neverjetno, kaj vse spremeni nekaj dihalnih vaj in atmosfera, ki jo pričara Žigan s svojim glasom in looperjem. Medtem ko se ukvarjajo s svojo lastno prepono, jim obrne percepcijo. Prestavi jih v drobovje. Tam vsakdo ve, kje je in do kod seže njegovo zavedanje. Na očesu se pojavi kakšna solza. Solza sreče.« Luštek je opisal tudi življenje zunaj plesnih delavnic: »Potem pa na motor ali v avto skozi mesto do vasi po zaprašenih cestah, kjer obstaja malo pravil in večja komunikacija med vozniki. Čisti užitek vožnje. Kot bi plesal. Potem se zakolje tistih nekaj kozličkov, ki so se pripeljali z nami v prtljažniku. Ob prihodu sem vprašal: 'Saj jih ne bomo zaklali?' Aguibou se je nasmehnil, prikimal in odgovoril: 'Ja, seveda.'« Slovenski plesalci so v Burkina Fasu pustili tudi trajen pečat: »Proti koncu dneva še posadimo nekaj kakavovcev, avokadov in palm. Ena palma 'diha' v znamenje prijateljstva. Slovenska ambasadorka v deželi, kjer je vse hitro in počasi.«
