V mehurčku kovidnih ukrepov se snemalna ekipa novega slovenskega celovečernega igranega filma Zbudi me režiserja Marka Šantića (njegovega tretjega celovečerca) te dni premika po jeseniških ulicah, podhodih, ploščadih, na deževno nedeljo so bili tudi v osnovni šoli. Čuti se predanost, želja po delu. Upajo le, da jih na »setu« ne ustavi kakšen pozitivni test, saj bi morali snemanje prekiniti. Ves čas je z njimi tudi kovidni nadzornik.
»Glede na to, koliko jih je (v ekipi je okoli 38 ljudi, brez igralcev, op. p.), mi je zelo zanimivo, kako je kaos le navidezen; delajo v tišini, povezani so prek telefonov, vsak točno ve, kaj mora v nekem trenutku storiti,« nazorno opiše dinamiko na terenu Eva Pokljukar iz Žirovnice, ki so jo poleg Kranjčanke Patricije Kejžar in domačina Petra Novaka tistega dne poklicali za statistko.
Snemalna ekipa se bo pozneje selila še na Bled, v Kamnik in Ljubljano, na voljo imajo 32 snemalnih dni. Ker je država lani zaustavila sofinanciranje slovenskega filma do zadnjega dne v letu, je to prvo snemanje po več mesecih. Filmarje čaka »herojsko« leto, saj bo treba posneti in sfinancirati filme za nazaj in za tekoče leto.
Iskanje izgubljenega spomina
Scenarij za film Zbudi me so napisali režiser, pisatelj Goran Vojnović in hrvaška scenaristka Sara Hribar. Glavni junak Rok, ki začasno izgubi spomin, se vrne v mesto svojega odraščanja. Zgodba sicer ni postavljena na Jesenice, a so se izkazale za najbolj slikovite. »Odraščal sem na Reki in mi je vizura industrijskega mesta zelo blizu,« pravi režiser Šantić, ki je navdušen tudi nad Jeseničani, saj jim gredo na roko z različnimi dovoljenji.
Junaka Roka igra Jure Henigman, ki je bil tega dne edini iz igralske zasedbe, saj so snemali kadre, v katerih nastopa sam. »Skripto smo dobili že v času prvega vala korone, a nas je ta nekoliko zaustavil. Smo pa zato igralci lahko pri sebi globlje razmislili o svoji vlogi, ves čas smo bili v stiku z režiserjem in scenaristi. Skripta se je vmes še smiselno spreminjala. Časovno bi vsak film delal na tak način, žal to ni možno, niti ni navada.« O Roku pove, da se s tem, »ko je izgubil del svojega spomina in dosti pomemben del sebe, zaradi česar je tudi v preteklosti spremenil svoje življenje, zdaj vrača na mesto zločina in na novo odkriva sebe in odnose; vzpostavlja se skozi novo prizmo, ki jo je nekoč že 'pogruntal' in jo mora zdaj še enkrat«.
»Simbolika v glavnem liku je v neki pozabi, tudi kolektivni amneziji, saj živimo v časih, ko se hitro pozablja na dogodke, se jih predrugači, zgodovina se ves čas piše na novo. Mlajše generacije dejstev ne poznajo, zato lažje podležejo nekim manipulacijam,« meni režiser.
Za zdaj snemajo pasaže ter vizure mesta, ki so za film, ki bo dolg 90 minut, ravno tako pomembne, dramski prizori pa na snemanje še čakajo. Režiser zagotavlja, da ima film v glavi vizualiziran skoraj do konca, »ta proces je zelo pomemben že v predprodukciji. Vizualne zamisli se morajo skozi snemanje le še potrditi. Slediti je treba rdeči niti, hkrati pa zaupati intuiciji.«
Dolge predpriprave
Predpriprave na snemanje filma potekajo po navadi že pol leta prej, to je dovolj časa, da se izdela snemalni plan, ki ga je potem treba čim manj spreminjati, saj nanj vpliva veliko stvari, od razpoložljivosti igralcev do lokacij, pravi Zala Opara iz produkcijske hiše Vertigo, ki je ob Danijelu Hočevarju soproducentka filma. V Vertigu nameravajo v letošnjem letu posneti še tri projekte – dokumentarno-igrani film Ni bilo tako, kot je rekla režiserja Damjana Kozoleta, celovečerni igrani film Skriti ljudjeMihe Hočevarja ter drugo sezono miniserije za TV 50 pesmi, ki so nas zapele.
Vsak v snemalni ekipi je pomemben člen, tudi asistentka maskerka Špela Bušić. »Vsak igralec potrebuje izdelano masko, tudi statisti. Skrbim za frizure, make up, specialne efekte, sploh slednjih je v tem filmu zelo veliko, torej veliko je ran, brazgotin, krvi, podplutb. Na terenu imam samo torbo za korekcije, vse drugo je v bazi, kjer je še veliko kovčkov.« Asistentka kostuma Tina Hribernik je dodala, da se pri izbiri oblačil niso ozirali na modo, ampak so izbrali tisto, kar bi danes imeli oblečeno običajni ljudje. »Poskrbimo pa za patinažo, torej da nove stvari nekoliko obrabimo – jih nekajkrat operemo, da so videti ponošene.« Film se snema ob podpori Slovenskega filmskega centra (SFC) in drugih sofinancerjev.