Medtem ko področje dolgotrajne oskrbe ostaja neurejeno, nekateri domovi za stare na lastno pobudo razvijajo inovativne oblike oskrbe. Med te spada Dom starejših Šentjur, ki je načrt tako arhitekturne kot vsebinske prenove začel pred desetletjem, v zadnjih sedmih letih pa delajo na nov način. Najprej so morali prilagoditi dom, kolikor je bilo glede na gradnjo mogoče. Tako so na primer razširili skupnostne prostore, poskrbeli, da vanje pride več svetlobe, hkrati pa zasnovali manjše, intimne kotičke. Tako imajo, kot pravi direktorica Vesna Vodišek Razboršek, stanovalci možnost izbire. Ko želijo biti vključeni v skupnost, se družijo z drugimi stanovalci in osebjem, ko tega ne želijo, pa se umaknejo na primer na kavč in berejo časopis. »Želimo, da bi imeli stanovalci življenje čim bolj podobno tistemu, ki so ga imeli doma,« je dejala.
Izogibajo se urnikom
Skušajo oblikovati manjše enote, kjer ni več po 40 ali 50 ljudi, ampak so organizirali gospodinjske skupine, v katerih živi med 12 in 21 ljudi. »Idealno bi bilo, če bi jih bilo v vseh gospodinjskih skupinah 12, a nam arhitektura tega žal ne dopušča,« je dejala Vesna Vodišek Razboršek in dodala, da dneve strukturirajo po željah stanovalcev, četudi imajo demenco. Izogibajo se urnikom in se prilagodijo trenutnemu počutju ljudi, pri čemer jim pomaga njihova zgodba. »Predstavljajte si, v kakšni stiska bi bil stanovalec, če misli, da ima doma otroke, in bi mu rekli, da ne more do njih. Ali če sebe doživlja kot otroka in hoče iti k mami, mi pa bi mu rekli, da tega ne more. Treba je iti v njihovo zgodbo, v njihov svet in jih pomiriti,« je dejala in pojasnila, da člani določene gospodinjske skupine živijo v stanovanju, v katerem ne zaklepajo vrat, stanovalci pa lahko sodelujejo pri razih aktivnostih, na primer pri pripravi zajtrka in večerje.
Osebje doma jim pomaga tudi pri doseganju raznih ciljev, ki si jih sami zadajo. Poleg tega imajo na voljo kopalnico dobrega počutja in atrij z visokimi gredami. Zasajeno imajo zelenjavo, ki jo lahko sami odrežejo in sami ali skupaj z drugimi pripravijo v kuhinji. Tako se pletejo odnosi med stanovalci in osebjem, ki je ves čas isto, kar je po besedah Vesna Vodišek Razboršek tudi eden od pomembnih elementov sodobnejšega pristopa oskrbe. »Velikokrat se stanovalci in osebje navežejo drug na drugega. To, da se osebje ne menja, stanovalce pomiri in jim daje občutek, da je vse v redu,« je dejala in razložila, da se je po tistem, ko so začeli nov pristop, uporaba zdravil za obvladovanje težav zaradi demence zmanjšala približno za polovico. Zaradi takšne organizacije je bil tudi položaj z virusom drugačen kot marsikje drugje. V Šentjurju se virus ni hitro razširil po celem domu, ampak znotraj posameznih enot.
Tudi soba za paliativno oskrbo
V najvišjem, tretjem nadstropju imajo tudi oskrbovana stanovanja. Ti stanovalci živijo sami, imajo na voljo vso oskrbo in se vključujejo v aktivnosti, kolikor želijo. V dom prihajajo na kosilo, medtem ko si zajtrk in večerjo nekateri pripravijo sami. »So enakovredni člani skupnosti in se radi družijo,« je dejala Vesna Vodišek Razboršek in dodala, da v stanovanjih živijo bolj samostojni stanovalci. A tudi pozneje, ko niso več tako samostojni, jih skušajo čim manj seliti po domu. Raje osebje pride k njim in jim ponudi oskrbo. V pritličju imajo tudi prostor, prilagojen ljudem v zadnji fazi demence, pod isto streho pa imajo tudi sobo za paliativno oskrbo.