Omejitveni ukrepi zaradi epidemije imajo svojevrsten vpliv na vsakega posameznika. Tonija Mežana z Bleda so lani spomladi spodbudili, da je začel pisati avtobiografijo. Pripravljen je bil že na njeno izdajo, ki jo je načrtoval lansko jesen, za svoj 45. rojstni dan, a so ga ponovno presenetili omejitveni ukrepi. Spomini in anekdote zdaj čakajo v pripravljenosti, da bodo luč sveta ugledali to pomlad. Avtor si namreč želi, da bi ta dogodek doživel v družbi ljudi, in upa, da se mu bo želja uresničila. Da bo knjiga zanimivo branje, zagotavljajo že številni njegovi poklici oziroma vloge, v katerih se pojavlja in po katerih slovi v lokalnem in širšem okolju. Nekateri ga poznajo kot čarodeja Tonija, drugi kot blejskega fijakarja, ki s kočijo prevaža turiste okoli jezera, tretji kot lokalnega politika.
Zdaj najpogosteje v vlogi čarodeja
Največ dela je imel Mežan v zadnjih tednih in mesecih v vlogi čarodeja. »Snemal sem decembrske prireditve za različne naročnike, kot so občine, vrtci, kjer sem prejšnja leta kot čarodej nastopal v živo skupaj z dobrimi možmi. V teh razmerah nam ni preostalo drugega, kot da posnamemo za vsakega naročnika posebej unikatno predstavo, ki jo je ta potem posredoval staršem, ti pa so jo predvajali otrokom. Zelo pogrešam stik z gledalci. Pred kamero ni enako. Na odzive gledalcev tudi sam reagiram, prilagajam svojo predstavo. Pri snemanjih si gledalca na drugi strani lahko zgolj predstavljam. Kljub vsemu skušam v posnetek vnesti nekaj interaktivnosti, najmlajše izzovem, da z mano pomahajo, pomigajo s prstki, izgovarjajo čarobne besede,« opisuje.
A če je kot čarodej zelo zaposlen, mu je bilo lani poleti kot blejskemu fijakarju kar malo dolgčas. »Do 15. julija je bila popolna tema,« slikovito opisuje razmere. »Drugo polovico julija in v avgustu smo glede na razmere delovali kar dobro, potem pa so omejitve spet vse ustavile. Zagotovo je za blejske fijakarje to daleč najslabša sezona, kar jo pomnijo,« pravi.
Njegov idol v otroštvu je bil Mito Trefalt
A stvari, ki jih je Mežan v življenju doživel, je preprosto preveč, da bi si vse zapomnil. »Veliko ljudi mi je reklo, da imam tako pestro življenje, da bi si moral zapisovati. Po dolgem premlevanju sem upošteval njihov nasvet in konec marca začel pisati.« Poigraval se je z idejo, da bi svojo življenjsko zgodbo zaupal kakšnemu izurjenemu piscu biografij, za katerega bi pripravil samo oporne točke, na katerih bi temeljila zgodba. »Ampak težko bi nekomu dopovedal, kaj želim sporočiti. Nisem pisatelj, sem samo pisec svoje življenjske zgodbe. Bralcem želim predstaviti neobičajno življenjsko pot od kmečkega fanta, ki je sanjal, da bo nastopal na odrih in zabaval gledalce, do človeka, ki to že lep čas počne,« opozarja.
Iz otroštva se spominja, da je komaj čakal televizijske nastope Mita Trefalta. »Čeprav ni bil čarodej, je bil moj idol. Zdaj pa vidim, kako hitro mladi obupajo. S to svojo zgodbo jim sporočam, da na videz neuresničljive otroške sanje lahko uresničijo s trdim delom,« pojasnjuje enega od razlogov za pisanje.
Ne glede na to, kako pozno v noč in kako daleč od doma so v običajnih razmerah njegove čarodejske predstave, se njegov dan začne že ob petih zjutraj, ko ga v hlevu čaka pet konjev. Zatem pogosto sede na traktor in se posveti kmečkim opravilom. Poleg prevažanja turistov s kočijo se ga da videti tudi v vlogi pooblaščenca za sklepanje zakonskih zvez. Poleg lokalne politike pa se loteva tudi organizacije prireditev in se posveča družini. Zato ni čudno, da se je pisanju prepustil v večernih urah, knjigo pa je zaključil v pičlih dvajsetih dneh. Da je bližnjim, ki so jo že prebrali, všeč, ga ne preseneča. Kamen pa se mu je odvalil od srca, ko je zgodbo pohvalila lektorica z drugega konca države, ki je po službeni dolžnosti prebrala že marsikaj.