V času epidemičnih omejitev gibanja se marsikdo počuti še posebej ujetega. Naše misli potujejo marsikam po svetu, ki nam je bil, vsaj v naši »zahodni« družbi, večinoma dostopen. Potem pa kar naenkrat ne več. Naj bomo še tako pomeščanjeni, »pourbanizirani«, potrebujemo tudi prostor za gibanje, sprememba okolja nam vsake toliko časa dobro dene, nam odpira oči in nas bogati. Zdaj, ko smo že dolgo zaprti v svoje občine, smo jih lahko spoznali do potankosti. Že spomladi sem opazil, kako shojene so bile steze zunaj naselij. Nekako nas je prevzela potreba, da se sprehodimo, to, da smo lahko šli ven, nam je zmanjšalo občutek ujetosti. Toliko pešcev in kolesarjev že dolgo nisem videl. In to na poteh, ki so bile prej bolj redko obiskane, saj je bilo na voljo mnogo drugih, morda tudi bolj zanimivih.
Odkrivati smo začeli svojo domačo okolico. Tu so jo najslabše odnesle gosto naseljene in majhne občine. Polja in gozdovi so dobesedno oživeli. Ljudje smo zapolnili prostor, kjer so imele v bolj »normalnih časih« živali svoj mir. V gozdu sem srečal gospo v lovski obleki in s puško – šele takrat sem se zavedel, da v slovenščini nimamo besede za žensko, ki je lovec. »Lovka« pomeni vse kaj drugega, da ne razpredam dalje. Skratka, povedala mi je, da dejansko srečuje ljudi skoraj povsod po gozdovih, tudi na krajih, kjer jih je prej zelo redko. Naša prisotnost živali plaši in pozimi, ko je hrane malo, živali trošijo svojo energijo za nepotrebno gibanje, zato tudi pogosteje poginejo.
Seveda si lahko takoj postavimo vprašanje, čigav je svet okoli nas. Ali je samo naš, od ljudi, ali si ga delimo z vsemi drugimi »prebivalci«? Če radi gledamo srnice in srnjačke, pa jelenčke, pa medvedke, ni to nič narobe. Zavedati pa bi se morali, da bi jim morali omogočiti, da bi nekje imeli tudi mirno okolje zase, še zlasti pozimi, ko so odvisni od precej bolj skromnih virov hrane in morajo zato varčevati z energijo. Tako so očitno tudi gozdne živali posredno kolateralne žrtve trenutne epidemije.