Knjiga Nezbrani komadi, ki prinaša nabor najsodobnejše poezije po izbiri dolgoletnega urednika pri Mladinski knjigi Andreja Ilca, nekoliko provocira že z naslovom. »Vsake toliko časa me je kdo povprašal, ali bo prišlo do ponatisa izbora poezije iz Komadov (2004) in Drugih komadov (2006), kar bi bilo zapleteno tudi zaradi avtorskih pravic. Izbor pesmi iz tistih dveh antologij bi skoraj združil s temi, a se mi nazadnje to ni zdelo dovolj smiselno. Nezbrani komadi tako nosijo samoironični moment, naslov namreč cilja predvsem na sestavljalca knjige,« pojasnjuje v smehu Ilc.
Podobno je s humornim podnaslovom 222 pesmi za bolj ali manj odrasle; Komadi pred leti so bili namenjeni »mladim in njim podobnim«. Ob nedavnem izidu knjige je urednik dobil tudi vprašanje, ali bo kdaj naredil knjigo za starejše. »V tej je zelo veliko pesmi o bolezni, starosti, umiranju in žalosti, tako da je, bi rekel, tudi to pokrito,« pojasnjuje napol v šali.
Izbor odraz časa
Njegov izbor tokrat še izraziteje temelji predvsem na njegovih bralskih užitkih. Kot v prvih dveh »antologijah« tudi v tej sooča domače in tuje pesnike, ker jih v knjigi razporeja po abecedi, pa se z ramo ob rami posrečeno znajdejo tudi Esad Babačić in Ingeborg Bachmann, Emily Dickinson in Lidija Dimkovska ali pa Toon Tellegen in Kaja Teržan. Delu se pozna urednikova naklonjenost ameriški in poljski poeziji, več kot v prejšnjih dveh knjigah je tudi slovenskih avtorjev. »Pa tudi največ pesnic. Sčasoma sem ugotovil, da predvsem slovenske pesnice zadnja leta pišejo boljše kot pesniki,« dodaja na temo selekcije.
V tem procesu so se nekoliko sami zase oblikovali tudi tematski sklopi, eden očitnejših je aktualno-družbeni. Izbor je pač nastajal v okoliščinah, ko ga »precej bolj kot nadležne maske na obrazih vznemirjajo nagobčniki in (ne)vidne verige, ki jih močni tega sveta vse bolj očitno natikajo ljudem«. Nič čudnega, da so torej v knjigi pristale tudi angažirane pesmi Vinka Möderndorferja, Aleša Mustarja in Nine Dragičević. Ali, na temo minljivosti, aforistične »izgrobne« razglednice Italijana Franca Arminia.
Ne antologija, kompilacija
Pa ni antologija nemara že preživeta forma? »Ta knjiga je nastala iz entuziazma, ne, ker bi si lastil kakšno razsojevalno pravico o kakovosti avtorjev. Tudi zato jo sam nerad imenujem antologija, temveč kompilacija, kar na prvo žogo morda zveni malo slabšalno,« namigne na očitno povezavo z glasbo. Razumevanje žanra poezije je želel vedno širiti tudi s tem, da je v nabor dodajal besedila popularne glasbe. Če so bili v Komadih to Joni Mitchell in Zmelkoow, tokrat denimo dodaja pesem Marka Breclja. »Veliko ljudi sodobno poezijo povezuje z modernizmom, elitističnostjo in nerazumljivostjo, zato imajo do nje odpor. Ampak tisti, ki jo beremo, vemo, da je vse kaj drugega. Več ko je bereš, lažje sprejmeš tudi, da ne razumeš vsega. In da ni s tem nič narobe,« še sklene.
