Mislim, da sta jih prepričala moje veselje do dela in moja iskrenost. Konkurenca je bilo izredno močna. Iskreno nisem pričakovala, da bom lahko v njej uspela. Mogoče je to, kar počnem, protonska terapija, močan dejavnik, da lahko z inženirstvom na tak način pomagamo k boljšemu svetu, boljšemu jutri.
Že v osnovni šoli so vas zanimali računalniki in naravoslovje, pa v računalniškem krožku ni bilo prostora za dekleta.Prostor je bil, ampak nismo bile dobrodošle. Učitelj, ki je krožek vodil, je rekel, da programiranje ni za dekleta. Na matematična tekmovanja sem redno hodila, ampak očitno tega ni videl kot potencial. Smo pa lahko računalniške igrice igrali. Takrat sem bila še premlada in sem to sprejela. V nasprotju z Doro (Dora Domajnko, inženirka leta 2018, op. a.), ki je vedno vedela, kaj si želi, in je tudi doma imela podporo in vzornike, nisem imela tovrstne podpore, ampak sem šla to pot, kot me je voda nosila. Na koncu sem imela srečo, da sem pristala na matematiki in ponovno spoznala veselje do inženirstva.
Ko ste končali ekonomsko gimnazijo, ste se vpisali na fakulteto za matematiko in fiziko. Kako je prišlo do tega izobraževalnega preskoka?V gimnaziji nismo imeli fizike, ampak več ekonomije, podjetništva in podobnih predmetov. Moj oče je gradbenik in logična izbira v tem poklicu je bila študij arhitekture. Vpisala sem se na fakulteto, a nisem bila sprejeta. Pod drugo izbiro sem imela matematiko, tako da sem po nekem srečnem naključju pristala na tem študiju. Potem pa nisem hotela več nikamor drugam.
Kot smo prebrali v vaši biografiji, ste takrat izgubili strahospoštovanje do programiranja in ugotovili, da vam celo leži. Kako je to, ko se vam v glavi podijo algoritmi?Kot neka igra je, lahko se primerja s šahom, ko moraš razmišljati o različnih kombinacijah in predvideti naslednje poteze. Matematika in programiranje sta v bistvu prepletena, tako da je programiranje neke vrste matematični zapis, da lahko računalnik deluje po vpisanih matematičnih algoritmih. Računalniku sestaviš zgodbico, po kateri naj se neka stvar odvija, nato pa to ponavlja v neskončnost in zelo hitro. Mi sicer znamo to zgodbico lepo napisati, ampak jo zelo počasi preberemo.
Po nekajletnem delu v javni upravi, kjer ste bili programerka, ste si želeli ambicioznejšega dela in pristali v Cosylabu. Je bila to težka sprememba?Pričakovala sem, da bo preskok težji, ampak je v Cosylabu tako prijetno vzdušje in tudi tako prijetne sodelavce imam, da je bil brez težav. Tu zdaj delam dobro leto dni.
Prosim, opišite, kakšno je vaše delo v Cosylabu, kjer ste programerka protonske terapije za nove, pacientom prijaznejše načine zdravljenja raka.Obenem sem tudi projektni vodja, mentoriram nove sodelavce, ki pridejo v podjetje, in delam s strankami po vsem svetu. Veliko časa v podjetju posvečamo samoizobraževanju in izpopolnjevanju, v kompleksu protonske terapije pa se tudi usklajujemo med seboj.
Verjetno je dober občutek, ko v službi delate nekaj takega, kar vam je tudi v osebno zadovoljstvo, kot je pomoč bolnikom z rakom.Ko urejaš kodo, razmišljaš samo o algoritmih, potem pa se zamisliš – to, kar lahko naredim, bodo zdravniki uporabili kot pomoč za nove načine zdravljenja raka. Protonska terapija je v svetu že v uporabi, tudi Slovenija pošilja paciente na zdravljenje v tujino, ko zdravniki ocenijo, da je to res potrebno. Predvsem so to otroci. Pri nas je žal še ni, čeprav se Cosylab v sodelovanju z Onkološkim inštitutom zadnja leta trudi, da bi protonsko terapijo pripeljali tudi k nam.
Kako je lahko vaša zgodba, ko ste bili pripravljeni zamenjati kariero, zgled dekletom, ki danes razmišljajo o inženirskih poklicih?Če imajo dekleta sanje, naj jim sledijo, če pa ne vedo, kaj bi v življenju počele, tako kot tudi jaz v gimnaziji še nisem, in če so dobre v naravoslovnih vedah, naj se poskusijo v tem študiju. Hitro bodo ugotovile, ali jim ta leži ali ne. Ko sem jaz prišla na matematiko, sem vedela, da je bila to pravilna odločitev. Čisto nov svet se mi je odprl. Če so dobre v naravoslovnih predmetih, naj se ne ozirajo na predsodke, da sta za dekleta primerna ekonomija ali pravo. In še to je pomembno, da je zaposljivost v naših poklicih zelo perspektivna, ker je pomanjkanje kadra in je veliko primerov, ko imajo študentke zagotovljeno službo že med študijem.
