Pandemija covida-19 ni samo velik zdravstveni izziv, ampak tudi družbeni in gospodarski izziv, zato bi morali kot posamezniki in družba poskrbeti za osnovno naravoslovno pismenost (na primer poznavanje delovanja in reprodukcije virusa v celici gostitelja), razumeti bi morali številke (na primer v spomladanskem valu pandemije je imel osemdesetletnik s covidom-19 petstokrat večjo verjetnost za smrtni izid bolezni kot dvajsetletnik s covidom-19) in poznati zgodovino nalezljivih bolezni (da so na primer pandemije v zgodovini povzročile več smrti kot vojne; da se nevarni izbruhi bolezni koronavirusov v kitajskih provincah vrstijo že več kot 20 let). Trdim, da je predvsem naša zgodovinska naravoslovna pismenost pomanjkljiva ali neobstoječa, zato se ne znamo resno spoprijemati z eno največjih globalnih kriz v zadnjem stoletju. Menim, da se o preteklih pandemijah, njihovih vzrokih in posledicah v šoli in medijih sliši občutno premalo.
Zgodovina nas uči, da se iz zgodovine ne učimo
Kako živ je naš spomin na pretekle pandemije? Za marsikoga je živa le izkušnja s ptičjo gripo, ki je leta 2006 oplazila Slovenijo. Mediji so pri poročanju o ptičji gripi morda celo pretirano napihovali strah, ki je sprožal paničen odziv med ljudmi. Na srečo pri nas obče ni povzročila večjih pretresov, razen kratkotrajnih sprememb v naših navadah (na primer upad uživanja perutnine). Prizadeti pa so bili in še vedno so (trenutno pri nas kroži virus aviarne influence H5N8, nenevaren za ljudi) ptice in rejci ptic. Marsikdo po taki izkušnji s pandemijo zaključi, da je bilo dvignjenega veliko prahu za prazen nič. Seveda to ne koristi pri odzivanju na veliko resnejšo pandemijo covida-19.
Velik tehnološki razvoj in družbene spremembe so nas očitno odmaknili od zavedanja nekaterih objektivnih nevarnosti. Starejše generacije žal izgubljajo svojo družbeno vlogo »nosilk« življenjsko pomembnih modrosti, izkušenj in verovanj, ki jih pripovedujejo in predajajo naslednjim rodovom. Posledično, v praksi, je naš spomin star toliko, kolikor sega v preteklost spomin najstarejšega prebivalca ali prebivalke v nekem kraju.
Vse kaže, da se iz zgodovinopisja ne naučimo vseh bistvenih lekcij za življenje, ki bi nas danes lažje privedle do ustreznih odgovorov ob pomembnih družbenih in okoljskih vprašanjih, kot so podnebne spremembe in pandemija covida-19.
Znanstveniki so na splošno enotni v mnenju, da se je s pojavom poljedelstva in živinoreje povečalo tveganje za virusne in bakterijske okužbe ter razvoj epidemij. Po zadnji veliki poledenitvi, ki se je končala pred 12.000 leti, so se postopoma vzpostavili okoljski pogoji za človekovo stalno poselitev. Zaradi ugodnejšega podnebja ter rastlin in živali, primernih za udomačevanje, so se človeške populacije začele hitro povečevati in bivati v tesnem stiku z udomačenimi živalmi. Če upoštevamo še takratno higiensko in zdravstveno stanje ljudi, razumemo podlago za pospešeno evolucijo zdravju nevarnih virusov in bakterij. O njihovi pomembni vlogi v zgodovini človeštva pričajo dobro dokumentirani primeri. Tri izpostavljam.
Epidemije nalezljivih bolezni so prispevale k propadu Rimskega imperija. Znana je Antoninova kuga med leti 165 in 180, ko je imperiju vladal cesar Mark Avrelij Antonin. Do leta 169 je vladal skupaj z Lucijem Verom, ki je umrl le nekaj dni po okužbi s takrat neznano nalezljivo boleznijo. V literaturi jo najdemo tudi pod imenom Galenova kuga, po znamenitem antičnem zdravniku in filozofu Galenu iz Pergamona, ki je znan tudi kot zdravnik gladiatorjev in pisec medicinskih knjig. Bolezen je iz prve roke opazoval leta 166, ko je bolezen izbruhnila v Rimu, in dve leti pozneje, ko je izbruhnila med vojaki v Ogleju. Na podlagi njegovih opisov znakov bolezni in posledic (od 3,5 do 5 milijonov umrlih) znanstveniki domnevajo, da je šlo najverjetneje za črne koze. Konec pandemije zaznamuje tudi smrt Marka Avrelija. Med znanstveniki se razpravlja o tem, ali je umrl zaradi kuge, poimenovane po njem, ali zaradi raka. Črne koze nam je uspelo izkoreniniti šele slabi dve tisočletji kasneje, leta 1979, in skoraj stoletje po odkritju učinkovitega cepiva ter množičnem cepljenju.
Pandemija je spremenila podnebje
Zgodovinsko poučno je tudi epidemiološko dogajanje po Kolumbovem (ponovnem) odkritju Amerike leta 1492. Evropski kolonialisti so v Ameriki zanesli številne nalezljive bolezni, kot so črne koze, ošpice in norice. Jared Diamond v svoji knjigi Puške, bacili in jeklo opisuje, kako smrtonosen je bil vpliv virusov, ki je povzročil veliko več smrti kot puške kolonialistov. Ameriške Indijance so kolonialisti na primer tudi obdarovali s kužnimi odejami, v katere so bili pred tem zaviti pacienti s črnimi kozami. Nekatere teorije kažejo, da je bilo to početje načrtno, in ga označujejo za zgodnjo obliko biološkega vojskovanja. Tem virusom populacije domorodnih Indijancev prej niso bile izpostavljene, zato so le redko lahko vzpostavili populacijsko imunost za te nalezljive bolezni. Po ocenah naj bi samo v prvih 100 letih po prihodu Kolumba v Amerikah umrlo 56 milijonov prebivalcev. Upad ameriških populacij in posledično zaraščanje njihovih obdelovanih površin sta občutno povečala pokrivnost Amerik z gozdovi. Leta 2019 so Alexander Koch in njegovi sodelavci z raziskavo dokazali, da je to vplivalo na cikel ogljika oziroma večje kopičenje atmosferskega ogljikovega dioksida v rastlinah. To je posledično povzročilo nižje temperature v Evropi med tako imenovano malo ledeno dobo.
Na strahote pandemij nas opominjajo številna kužna znamenja, ki so del slovenske arhitekturne in likovne dediščine. Ljudje kamnita ali zidana znamenja imenujejo »kužna znamenja«. Opominjajo na epidemije kuge in drugih nalezljivih bolezni (črne koze, ošpice, tifus, kolera…), ki so več stoletij množično morile ljudi in tudi živino (goveja in prašičja kuga). Na Slovenskem in tudi drugod po Evropi (predvsem v alpskih državah) je tako nastalo veliko znamenj, ki so jih postavljali tudi na pomembnih križpotjih, v spomin na turške vpade itn. Znamenji, ki nas opominjata na kugo, sta na primer znamenji v gozdu pri Crngrobu in Volčah pri Tolminu. Dr. Vlad Travner je v knjigi Kuga na Slovenskem zapisal, da je v Sloveniji več kot 250 cerkva in kapel, ki so nastale kot spomin na kužna leta. Nešteti so tudi oltarji, posvečeni kužnim svetnikom in svetnicam. V zahvalo za prenehanje zbolevanja za kugo so prebivalci Maribora postavili kužno znamenje na Glavnem trgu. V Ljubljani je kužno znamenje angela, sedečega na mrtvaški glavi in s peščeno uro v roki, vdelano v pročelje hiše številka 21 na Krakovski ulici.
Zgodovina pandemij nas mora opominjati in učiti
Opisani primeri nas morajo opominjati vsaj na troje. Prvič, da pandemije lahko povzročijo milijone obolelih in smrtnih žrtev, posebej pri virusih, za katere v populaciji še ni razvite imunosti. Drugič, s pandemijami se ne da opraviti v nekaj mesecih, lahko se ponavljajo in cepljenje jih hipoma ne odpravi. Tretjič, pandemije lahko spremenijo celotno družbeno in gospodarsko ureditev ter celo podnebje.
Marjan Zadnikar je v svoji knjigi Znamenja na Slovenskem zapisal, da nas znamenja na nekaj spominjajo, da nas opominjajo na nekaj, kar ostaja dlje časa in se tako razlikuje od kratkotrajnega, bežnega, manj pomembnega in hitreje minljivega. V šolah bi takim zgodovinskim opominom morali nameniti več pozornosti. V zadnjih kurikularnih prenovah osnovnošolski predmet biologija povečuje obseg učnih vsebin na račun novih odkritij v biološki znanosti, a hkrati izgublja obseg učnih ur. Ne pomaga tudi dejstvo, da zgodovinski učbeniki posvečajo zelo malo pozornosti okoljski zgodovini. Vse, kar se danes otroci učijo v šolah, tudi pri biologiji in zgodovini, verjetno ni enako pomembno. Nekatera šolska znanja so nujna za preživetje, druga pač ne. To je izziv in opozorilo za pedagoško stroko, ki ne sme ostati neopaženo!
Danes lahko vsi skupaj občutimo, kako lahko virus v nekaj mesecih spremeni ali vzame življenja. Zato je bistveno, da nas v prihodnje zgodovina uči in da se iz zgodovine tudi česa naučimo!
DR. GREGOR TORKAR, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani