V primeru Mojmirja Sepeta gre za skladbo Brez besed, jugoslovansko predstavnico na izboru Pesem Evrovizije leta 1966. Sepe je avtor glasbe, besedilo je napisala Elza Budau, skladbo pa je odpela Berta Ambrož. Na evrovizijskem nastopu v Luksemburgu, na katerem je zmago Avstriji prinesel Udo Jürgens, so se uvrstili na sedmo mesto. Ambroževa je tisti večer za seboj pustila tudi pevce, kot je bil Domenico Modugno, in je po nastopu dobila več ponudb iz tujine, a jih, kot piše slovenska spletna enciklopedija, »takrat ni hotela in ni znala izkoristiti«.
Poravnava v inozemskem avtomobilu
Vendar pa Jugoslavija oziroma celjsko-ljubljansko-kranjska trojica v Luksemburgu ni bila edina sedma. Mesto si je delila s Španijo. Kar je pomenljivo. Prav to dejstvo je lahko vzbudilo v Španiji poseben interes za napev in vplivalo na nastanek skladbe Eres tu, španske predstavnice na evrovizijskem tekmovanju leta 1973. Izvajala jo je španska oziroma baskovska pevska zasedba Mocedades, kot avtorja Eres tu pa se vodi Juana Carlosa Calderóna, španskega komponista in producenta. Kitica Brez besed in refren Eres tu sta enaka, refren pa je v španskem napevu bistven.
Debata še vedno traja. »Eres tu je močnejša,« je neki navijač španske skladbe podal svoj komentar. Za špansko govorno območje je Eres tu več kot pomembna pesem. Je ena od zgolj petih skladb v španščini, ki so kadar koli prišle med prvih deset na Billboardovi lestvici Hot 100, po izboru taiste pa spada med petdeset največjih latino hitov in je od leta 2013 tudi v Latin Grammy Hall of Fame. Nemara bi bil za marsikaterega latino človeka kulturni šok, če bi izvedel, da so se osnovni toni njemu ljube melodije porodili v glavi človeka iz Celja, sploh če bi mu pokazali še dokumentarne posnetke celjskega cinkarniškega smoga iz tistih časov. Do tožbe ni prišlo, pred leti pa je Sepe v intervjuju za ta časopis dejal, da je do nekaj malega poravnave vendarle prišlo, in sicer v protivrednosti solidnega inozemskega avtomobila.
Fenomen skladbe Franci na balanci
Omenili smo že, da je primerov, da so tujci ukradli pesem nekomu iz naših krajev oziroma da se je o tem vsaj govorilo, malo. Tudi v nekdanjem jugoslovanskem okviru. A med redkimi primeri se zdi eden veličasten. Za avtorstvo skladbe Strangers in the night, torej enega bistvenih napevov Franka Sinatre, se še vedno izrazito sumi hrvaški šlager velikan Ivo Robić. Njegova osnovna verzija je nosila naslov Ta ljetna noč, do Sinatre pa je napev prišel prek Berta Kaempferta, nemškega komponista in dirigenta, s katerim je Robić sodeloval. Robić je imel sicer tudi lasten hit v ZDA. Z napevom Morgen se je leta 1959 uvrstil na 13. mesto ameriške lestvice, medtem ko je Kaempfert pomemben tudi za odkritje skupine The Beatles. On je namreč ta, ki je z njimi podpisal pogodbo za gostovanje v Nemčiji, prav tako pa organiziral snemanje prvih dveh posnetkov: My Bonnie in Ain't she sweet. Nadaljevanje zgodbe je razmeroma znano. Neki neznanec je v liverpoolski trgovini s ploščami, ki jo je vodil Brian Epstein, vprašal za My Bonnie in The Beatles, kar je Epsteina navedlo na to, da je postal njihov menedžer in jih lansiral.
Skladba Anton aus Tirol avstrijskega izvajalca DJ Ötzija iz leta 1999 ni bila globalen hit, ampak je imela razsežnost najbolj predvajane poskočnice na območju Alp. Na svetovnem prvenstvu v smučanju v Sankt Antonu leta 2001 je butala od povsod. Pozneje sta jo priredila tudi Brendi in Korado, prepesnjeno v Franci na balanci, kar nekateri štejejo celo za prvenec turbofolk produkcije v naših krajih. Zanimivo pri tem je, da se tudi ob njuni verziji kot avtor navaja DJ Ötzija, čeprav to niti uradno ni. Uradno se za to štejeta Friedrich Schicho in Manfred Padinger, avstrijska komponista in glasbenika, ki pa sta skladbo evidentno prekopirala od Vilija Petriča, še enega Celjana, sicer trobentača radijskega orkestra, ki je imel tudi svoj narodnozabavni ansambel. Ansambel Vilija Petriča. Leta 1971 so na plošči Sirota, ki je izšla pri beograjski založbi PGP RTB, objavili tudi skladbo Moj muzikant, ki je identična. Kot je lani za Nedeljski dnevnik povedal Petrič sam, je zadevo prijavil na Sazas, vendar ni prišlo do mednarodne poravnave, ker je avstrijska avtorska agencija zaščitila svoje avtorje in bi bila edina pot zasebna tožba, v katero bi bilo treba vložiti petdeset tisoč evrov, ki pa jih avtor sam ni imel.
Kopiranje je v glasbi standard
Eno je ugotoviti kopiranje, drugo pa je to uveljaviti na sodišču. V razvitem glasbenem svetu, kjer avtorstvo prinaša milijone, je popadljivost zaradi kopiranja na najvišji ravni. Najbolj razvpit primer je še vedno My sweet lord, ki jo je podpisal George Harrison, na sodnem procesu pa je bilo razsojeno, da gre za kopijo skladbe He's so fine iz leta 1960 v izvedbi ženskega vokalnega kvarteta The Chiffons. Podobnost je evidentna tudi v primeru Enter Sandman, velehita Metallice, ki je dosledno skopirala kitarsko frazo zasedbe Excel's oziroma komada Tapping Into The Emotional Void iz leta 1989. Za Come as you are od Nirvane so Killing Joke, ki imajo docela podobno frazo v komadu Eighteen, nameravali tožiti Kurta Cobaina, a so po njegovi smrti od namere odstopili. Osupljivo naivnost so pokazali angleški Radiohead, ko so svoj največji hit Creep iz leta 1993 podpisali za svojega, je pa od prvega do zadnjega tona kitice enak kitici hita The air that I breathe iz leta 1974 skupine The Hollies. Ko so jih ti pričakovano tožili, so jih Radiohead naknadno dopisali kot soavtorje.
Kopiranje je v glasbi standard in malodane legitimen način razvijanja, seveda pa je neugodno, če te pri tem zalotijo. Vsaj v Jugoslaviji, v kateri ni bilo tako popolne informacije o manj znanih zasedbah, so pametni kradli tako, da dolgo nihče ni vedel, od kod ideja pravzaprav je. Z očitno podobno idejo je ameriška zasedba Train v skladbi If it's love skopirala skladbo Jana Plestenjaka A veš, ki jo je leta 2007 sicer zapela Alya. Prišlo je do zunajsodne poravnave, v kateri so trikratni dobitniki nagrade grammy izplačali Plestenjaku neznano veliko vsoto.
